…mene pač vedno nekaj moti…

Pa ne Janez Janša, ampak umetno poslovenjeni hrvaški umetnik Emil Hrvatin, ki se je v svoji predstavi »Življenje v nastajanju« simbola naše sosede lotil kar s škarjami. Občinstvo pa takoj za njim. In nemudoma je na prizorišče zločina s kazensko ovadbo prilaufal Kreš Mustać. Čeprav bi najbrž raje tudi on s škarjami…

Vojnemu veteranu trobojnica namreč ne pomeni le bombažne krpe. Kaj pa pomeni nam? Lahko po vsej tej gospodarski in politični štali še vedno ponosno ven povlečemo simbol naroda s triglavskega vznožja? Po trenutnem stanju sodeč – ne. Samo še na največje praznike sem ter tja vidimo vihrati kak pisan kos blaga, po možnosti še narobe obrnjen. Povečano kapaciteto tekstilij vidimo samo še po športnih tekmah. Sploh, če zmagajo naši rojaki, potem zastave visijo z vsega in vseh na ulici.

Mogoče pa je upad povzročila zgolj prezasedenost rok. Ker je v eni treba držati položnice, v drugi pa delovno knjižico. Datum plačila ni ravno rok za proslavljanje, je pa zato vsak premagan mesec za družino lahko dan, ki je vreden, da je na mizi potica. Te bolj kot z zastavami trenutno mahajo z računi za neskončen seznam učbenikov.

Morda je problem tudi v nezaupanju do podjetij in organizacij, ki delujejo pod vladno šibo. Le ena četrtina zadovoljnih s trenutno oblastjo namreč ni novička, ki bi jo v parlamentu pospremili s šampanjcem. Problemov v državi imamo dovolj. Premalo, da bi obupali in preveč, da si jih ne bi želeli manj. Lahko pa se usedemo na domači prag, vzamemo v roke kokice in se pretvarjamo, da je tudi to le dobro igrana igra.

Moja objava v Večeru, rubriki Toti list, 14. 9. 2010:

http://www.vecer.com/clanek2010091405574712

Začenja se spomladansko bujenje iz naših (zidanih) zapredkov. Vprašanje pa je, koliko se jih sploh hoče vrniti pa površje.  Čeprav kriza že izgublja zalet, sorazmerno s snegom izginjajo tudi delovna mesta. Regres bo letos vseboval šivanko in sukanec. Z njimi bodo delavci lahko pokrpali svoje žepe, kamor zadnje čase tako ali tako zahajajo samo roke, ki se vedno znova vračajo prazne. Vsak posebej le lahko upamo, da ne bomo na delodajalčevem spisku spomladanskega čiščenja. Pahor sicer pravi, da že vidi luč na koncu tunela. A včasih je tudi luč na koncu tunela zgolj kamion…Bomo prej prišli do spodnje meje, ko bodo berači na cesti dajali drobiž bivšim visokosedečim?

Vrste brezposelnih pa se bodo podaljšale še za gruče študentov, ki bodo kmalu ostali brez (ponekod tudi edinega) prihodka. Starejše avtohtono prebivalstvo je namreč že na štartu za podpis zakona o novem, drastično shiranem delovnem času in zaslužku mladine. »Posojanje« napotnic še kakemu prijatelju brez statusa je res pogost hobi, ne bi pa zato smel vplivati na velikost pogače na vseh študentskih mizah. Pa dodajmo še idejo o ukinitvi dijaške malice in kmalu se bomo lahko začeli spraševati, če država hoče študente iztrebiti. Pravijo, da na mladih svet stoji. Torej jim pustimo, da jim zraste hrbtenica s poštenim delom!

Naši Miss parlamenta Katarini Kresal se močno maje poslansko mesto, epicenter pa prihaja iz pisarn SDS-ovcev. Njen predsedniški stolček počasi izgublja noge, žago pa v rokah drži predvsem sama.

Udejstvovanje na olimpijadi izbrisanih je namreč povzročilo državno epidemijo nezadovoljstva. Vprašanje o njih je podobno tistemu neskončnemu prerekanju o tem, ali je bila prej kura ali jajce.  A 94% udeležencev referenduma jim je že leta 2004 jasno pokazalo, da zanje niso pripravljeni odpirati denarnic. Država je ob osamosvojitvi brez omejitev dala možnost vpisa v register prav vsem, a se nekaterim pač ni mudilo podpisovat papirologije, sedaj pa zahtevajo odškodnine (ki segajo tudi do zaobljenega milijona evrov).  Hja, če ne greste na razprodaje, vam najbrž tudi ne dajo odškodnine…

Kresalova pa še naprej odločno stoji na bregu (domnevno) oškodovane manjšine. Ne glede na ceno, za katero bomo račun prejeli vsi. In ker se letos z roko v roki z Matildo sprehaja tudi Kriza, je situacija še bolj toksična. Dosedanji varčevalni ukrepi se tako ne bi izvajali v prid državne blagajne, ampak bi končna destinacija bankovcev postali žepi posameznikov, za katere bi bil sicer menda bolj primeren naziv »prestavljeni«, saj do dejanskega izbrisa sploh ni prišlo, ampak le do prestavitve v register tujcev brez stalnega prebivališča. Še najhuje pa bo, če bomo finančno redili tudi tiste, ki so daljnega leta 1991 z rdečo zvezdico na rami napadali takrat sveže rojeno Slovenijo.

Slovenska mladina se vztrajno gužva na fakse. Kljub znanju 24 jezikov, obvladovanju 108 računalniških programov in izpitov iz kategorij vseh črk abecede, pa na žalost skupaj z diplomo ne pride tudi zagotovilo, da boš dobil službo. Saj je lepo iti z aktovko v službo in nakupovati v diskontu delnic, še vedno pa potrebujemo nekoga, da nam odpelje smeti, potegne črtno kodo na blagajni, položi kable in pobeli steno. Medtem, ko se marsikatera banka vleče za zadnje slamice, ima sosedov vodovodar več dela kot kdajkoli. Logično – je edini v daljni okolici, ki se zna po domače spoprijeti s pomivalnim koritom. Tudi kak avtomehanikar še dolgo ne bo zategoval pasu, saj je večini srajčkarjev vse pod plehom uganka.

Včasih so domači mojstri popravili (ali le še bolj pokvarili) več ali manj vse. Dandanes pa se lahko pohvalimo le še s tem, da znamo zamenjati žarnico. In kam je izginila prva pomoč za hišne mojstre, ki je vključevala vsaj kladivo, 5 izvijačev in 20 najdenih žebljev? Sedaj tam najdemo samo še telefonski imenik s številkami vseh v delavski obleki z naramnicami.

Ne glede na stanje države pa je nekaj poklicev stalno prisotnih. Obračalec denarja, čistilec bančnih računov in inštruktor samopromocije so le nekateri izmed teh, ki se prenašajo s hitrostjo malarije. Da je fizično delo postalo talent privilegiranih dokazuje tudi to, da v naši domovini ne znajo zgraditi niti ceste ali, bog ne daj, tunela.

MOJA OBJAVA: v Večer, rubrika Toti list, 9. 3. 2010:

http://www.vecer.com/clanek2010030905518992

Afera Patria, prodaja državnega premoženja brez vladnega sklepa in na koncu še povabilo na čajanko z računskim sodiščem, so glavni razlogi, da je Karl Erjavec postal politični brezdomec. Zaradi višine njegovega ugleda je čez prag stopil sam, koalicija pa je za njim z nasmehom zaprla vrata.

Živahno na bojnem polju je postalo že leta 2006, ko se je Slovenija odločila oborožiti z železnimi želvami. Sveta družina Janša in priskledniki je dobila cmok v grlu, ko jih je Slovenska nacionalna stranka pozvala, naj opravijo revizijo postopka razpisa in pogodbe. In vsi pri koritu so v trenutku vedeli, da bo šlo nekaj hudo narobe. V javnost je prišlo, da je žep slovenskega obrambnega ministrstva postal za 21 milijonov evrov težji, kar se jim je pomagalo odločiti, da bo delo dobila Finska firma.

Svoje obvladanje blagajniških storitev je poskušal pokazati tudi takrat, ko je brez obveznega vladnega sklepa prodal skoraj polovični delež v podjetju Energetika Projekt in s tem na dieto postavil državno blagajno. Poroka brez privolitve neveste se ni obnesla in ministrstvo je kmalu začelo postopek razveljavitve pogodb.

Vam je kaj padlo v oko? Da, to je Karlov hitro-rastoči nos, ki sega že do zadnjih vrst konferenčne dvorane. Prav minister za okolje je tako postal najbolj okolju nevaren in hkrati hemeroid koalicije. Njegovi grehi iz obdobja, ko je bil še minister za obrambo, so pač postali prevelik kup pod preprogo, kamor se je spotikalo čedalje več ljudi. A sebe še vedno jemlje kot nedolžno žrtev, ki je bila z jabolkom na glavi postavljena pred tarčo slovenske javnosti. Svoje strto srce pa bo lahko pozdravil z bajno odpravnino. To namreč dobijo vsi »odhajajoči« poslanci po zakonu, ki so ga sprejeli… SAMI!

MOJA OBJAVA: v Večeru, 16. 2. 2010 v rubriki Toti list:

http://www.vecer.com/clanek2010021605512394

Čedalje več ljudi se zna zaljubljati samo še prek tipkovnice. Res je najlažje: napišeš 5 (rahlo prirejenih) resnic o svoji zunanjosti, zraven dopišeš prošnjo za partnerja, ki bi ustrezal tvojemu kalupu in potem čakaš, koliko jih bo priletelo na med. Zanimivo pa bi bilo videti, kako bi izgledal iskren ženitni oglas z vsem tistim drobnim tiskom, ki drugače ostaja skrit med vrsticami…

Sem 29-letna škorpijonka.

Imam modre oči in črne lase. Neverjetno, imam oči in lase hkrati!

Velika se 169 cm in tehtam 52 kg. No, če ne štejem notranjih organov pa najbrž res tehtam toliko…

Rada hodim v hribe. Še raje pa se tja vozim.

Ukvarjam sem z odbojko. Ko so reklame, prestavim televizijski program – takrat se ukvarjam tudi z nogometom.

Treniram aerobiko. Vsaj tako piše na prijavnici, ki je sicer potekla leta 1999.

Rada imam pse. Dokler jih srečujem le v reklamah za brikete.

Zaposlena sem v največji slovenski firmi. Kot čistilka.

Nimam otrok. Vsaj ROJENIH še ne…

Iščem fanta, ki je pripravljen z menoj deliti svoje življenje. In potem bom jaz z njim delila svoje položnice.

Mora biti nealkoholik. Potem bo več ostalo zame…

Prednost imaš, če si romantik. Če imaš rad svečke pa je še dodatni pogoj: moraš biti gasilec.

Prosim, javite se samo resni!

Saj popolnega moškega in žensko so res že ustvarili. Problem je le v tem, da delujeta na baterije. Zato nam še vedno ostane na voljo star živalski lov na Romea ali Julijo, ki poteka takole:

Ljubezenski radar zazna samca v okolici 30ih metrov. Samica se pripravi na lov. Popravi si lase, si z obleke odstrani (samo njej vidne) smetke, preveri, če je vseh 14 plasti make-upa še vedno perfektnih in globoko vdihne. Kupidova puščica je usmerjena v plen… In potem se začne… »O moj bog, pogledal me je!« »O ne, pogledal je tisto za mano!« »Tina, daj preveri, če me je pogledal.« »Gleda me, gleda me!« »Zmanjkuje mi zraka…« »Moram na wc.« »Ne, ne bom šla mimo njega ker se bom na polovici poti stopila.« In po polurnih psihičnih pripravah in dihanju za nosečnice sledi prvi mimohod. Torej: leva, desna, leva desna, leva… Ojoj, opazil me je! Katera noga je že sedaj?! Sranje… (Delam se, da me nekdo ravno kliče po telefonu in med namišljenim pogovorom premišljujem, s katero nogo moram nadaljevati) DESNA! Leva, desna, leva, desna… Po kaj sem že res prišla? Aja, saj res. Moj izgovor za 10 metrski revolucionarni pohod čez lokal je, da nisem dobila žličke za kavo. Dobim jo pri šanku, sledi glamurozen obrat in pogled k plenu in… njegovi punci, ki je ravnokar prisedla. Misija: neuspešna.

In boli, če enkrat v zvezi ugotoviš, da si partnerju odvečna prtljaga. Včasih traja tedne, da ga preboliš. Prejokaš cele dneve v svoji sobi, ješ manj kot muha na steni, se hočeš znebiti vseh stvari, ki se jih je kdajkoli dotaknil, ampak potem… Ko končno zamenjaš vsa ozadja, kjer so včasih bile vajine skupne slike, ko se navadiš na to, da ti ne bo več zaželel lahko noč, ko sprejmeš dejstvo, da se njegove roke ne bodo več oklenile tvojih bokov – POTEM GREŠ NAPREJ! Bogatejši za izkušnjo, močnejši za življenje. In končno lahko začneš pecat tistega tipa, ki si mu prej zavestno odrekal

Da je človeška hudoba omejena samo z nebom, vemo že dolgo časa. A kakorkoli se trudim in naprezam – nikoli, ampak res NIKOLI mi ne bo jasno, od kje nekaterim fetiš ubijanja nemočnih štirinožnih prijateljev. Pa ne gre samo za ubijanje. Ustvarjalnost je na tem področju še posebej razvita. Na žalost… Razni načini, da žival čim bolj trpi. Več časa traja, bolj je rabelj potešen. In zakaj? Zato ker se je kužek posral en meter čez mejo? Ker je dvignil tačko pri »napačnem« koritu za rože? Ali pač zato, ker je nedolžna žrtev skisanih možganov, ki so usmerjeni le v eno smer – povzročitev bolečine?

Problem se začne že z vzrokom, zakaj psa pripeljemo domov. Grozna je številka, pri koliko hišah kuža predstavlja le utež za ketno ali po starem: »hišnega čuvaja«. Če pes laja vsakič, ko se v okrožju stotih metrov pojavi človeško bitje, to še ne pomeni, da čuva hišo. Pomeni, da je totalno nesocializiran, kar niti ni čudno glede na to, da še nikoli ni prišel niti do konca dvorišča. Prav tako ni kompost za hrano, ki ostane po družinskih kosilih. Isto mačke, kjer je težavno še to, da se v enem letu, odkar lahko rečete, da imate tri mucke pri hiši, njihovo število pomnoži s 3.

Množičnost nasilja pa je dopuščena s tem, da so slovenske roke skoraj popolnoma proste, če si zaželijo ubijanja. UKREPANJA NAMREČ NI! Zame to niso kazni! Da po tem, ko se nekdo izživlja nad psom na grozovite načine, gre v zavetišče in 2 tedna krtači cucke? Pa ko bi vsaj to, pa se še to v večini primerov sploh ne zgodi! Naj bi en grd pogled sodnika preprečil sadizem za vse večne čase? Skrajni čas je, da jih nekdo udari po prstih…

O neukrepanju sem se prepričala sama. Pred nekaj časa so pri sosedih dobili pasjega mladiča, ki je naslednjih nekaj mesecev dobesedno umiral na obroke. Hrano in vodo je dobil občasno, ko se jim je ravno ljubilo. Večino časa je bil zaprt v klet. Če je bil na prostem, se je lahko gibal približno 30 centimetrov okrog svoje osi. Trenutki, ko je bil spuščen, so pomenili samo eno. Pretepal ga je sosedov sin, ki je bil takrat star okoli 7 let. Brcal ga je, vlekel po tleh, se zabijal vanj s kolesom. Prizori, ki ti trgajo srce… Nihče ga ni ustavil, cela familija je bila zraven, pa se nobenemu ni zdelo vredno niti ozreti. Klicala sem na vse možne kraje (na policijo, veterinarsko službo, inšpekcijo, zasebne veterinarske klinike itd.), pa sem povsod dobila isti odgovor: “mi se s tem ne ukvarjamo”. KDO, HUDIČA, PA POTEM SPLOH SE?! Vsi so grozno pametni, dokler se je treba vlačit po časopisih in fotografirat, da se lahko piše o tem, kako herojsko pomagajo. Ko pa naj bi teorija prešla v prakso, se zadeva konča.

Pes ni imel časa odrasti, ker so ga prej ubili…

Zakaj davkoplačevalci plačujemo za ukrepanje, ki se ne zgodi? Bo kdo končno dvignil rit? Ali je treba vedno zvoniti šele po toči?

Od kombinacije včerajšnjega navijanja in današnjega mačka.

Akcija, ki je ne zmore niti film Gladiator se je včeraj odvijala na štajerskih tleh. Nogometna tekma, ki je marsikaterega Slovenca priklenila na kavč s pirom v roki. Letela je marsikatera kletvica, ko je bila žoga na »napačni« strani igrišča, letele so zastave v zrak in leteli so Rusi v avtobus, ko so izgubili svoj ponos nekje pod kopačkami Dediča – našega supermena. Epidemija veselja je zajela celo Slovenijo, ni več bilo razlike med avtohtonimi Novakovimi in priseljenci, vsak čefur je pel Kdor ne skače, ni Slovenc. In prav je tako! Vse kar je bilo na dosegu roke je bilo ovito v slovensko zastavo. Varni niso bili niti cestni kandelabri. Trobljenje, petje, skakanje, pivo, vino, polomljeni stoli, prebarvani obrazi, solze sreče, bruhanje. Vse to so elementi, ki so slovenska srca že preselili v Južno Afriko. Pa Rusija? Brez komentarjev, brez čestitk, ostal je le sem pa tja kak očitek, da smo pač imeli srečo. Saj vsi poznamo ta scenarij: kriv je sodnik, trava je bila predolga, član nasprotne ekipe je imel narobe obrnjene gate, pojedel sem mušico, itd. Ni važno! Naša pravljice nam ne morejo uničiti, knjiga je zaprta in princ se je že poročil.

Končno Slovenija diha eno. Na čelu nam piše: PONOS. A ta reprezentanca je naša takrat, ko izgublja in takrat, ko zmaguje – tega ne smemo pozabiti. Vse kar lahko dodam je samo še: dajmo Pahor, na kolena pa krtačko v roke!

P.S.: Sedaj pa laufajte po drva – zna se zgoditi, da nam Rusi zaprejo plin

Po prvotnih neuspešnih pogajanjih v smislu »seveda smo se zmenili, samo ne vemo točno kaj« sta se državni sosedi odločili, da na mrežo povabita še tretjega slončka. In tako so se vsi trije mali slončki pozibavali na viseči mreži, tam pod drevesom. Dva sta si stiskala roke, se prešerno smehljala in se nastavljala fotografom, medtem ko je tretji pisal arbitražni sporazum.

Stvar, ki bi pravzaprav morala biti rešena že od naše osamosvojitve. Pa se to ni zgodilo niti prvo leto, niti drugo, niti v najstniškem obdobju Slovenije, ko je ta že stiskala prve mozoljčke. 18 let je torej bilo potrebnih. In še naslednjih 18 bi bilo, če Hrvaška ne bi sanjala o modri zastavi z rumenimi zvezdicami.

November se je začel zgodovinsko. V švedski prestolnici so arbitražnemu sporazumu o naši južni meji dodali dve besedi: Pahor in Kosor. Če je bila to pogodba s hudičem, se bo pokazalo v naslednjih dneh. Nestrpno pričakovanje Slovencev, Hrvatov in dela sveta, ki po denarnicah valja evre, se bo končalo v kratkem. Hm, le kako dolge bodo pustili hrvaške roke, ki segajo po slovenskem morju in ga vlečejo na svojo stran zemljevida? Se bomo še lahko razkomotili na domači obali ali bomo morali kopalke sušiti že na hrvaškem?

V primeru, da ostanemo brez morja, pa obstaja vsaj ena pozitivna stran. Ob posledicah uničenega okolja in dvigu morske gladine, bomo vsaj lahko s pristno slovensko zavistjo rekli, da je potopilo HRVAŠKO obalo in ne NAŠE.

Moja objava 17. 11. 2009, v Večeru (rubrika Toti list):

http://www.vecer.com/clanek2009111705486592

Čakalne vrste pri zobozdravnikih in ortodontih se že nekaj časa ne štejejo več v dneh, ampak v letih. A ko primakneš kako evro vrsta čudežno izpuhti in na vrsti si, še preden spiješ kavo. Da bolniki ležijo po hodnikih kot ranjenci med vojnim časom, tudi ni več nič nenavadnega. Morda pa problem pomanjkanja prostora rešujejo prav s hrano, saj si mora marsikateri bolnik ob takšni hrani narediti zalogo v nočni omarici. Ne pričakuje se kuhanja po J. Oliwerjevi knjigi, malo več užitnosti bi bilo pa vseeno dobrodošlo.

Največji sonček zdravstvenega podna v Sloveniji pa je izgradnja pediatrije, ki bi na hitrostnem poligonu gladko pogrnila, če bi jo na stezo postavili zraven najbolj črnogorskega polža. 16 let je trajalo, da so male bolnike spravili iz bivše, že dobro znucane in propadajoče klinike. In koliko nul je imel končni račun? Podvojena prvotna cena je na koncu nanesla 96 milijonov evrov. Nič presenetljivega, glede na to, da so denar metali skozi vsako luknjo, kjer se je dalo. Recimo 250.000 evrov za svetovanje okoli polaganja električnih kablov. Pa dobro fantje, a so vas najeli, da boste delali ali zato, da boste spraševali kako se dela? Če nekdo pride v trgovino za blagajno je tudi dolžnost blagajničarke, da ve, kako se potegne kodo od sira, ne pa da zato kliče sosedo. In res me zanima koliko karatov imajo umetne rože, za katere so porabili 45.000 evrov… Čeprav bi naša Zofija raje nasadila pristne gorenjske nageljčke. Morda kljuje v oči le podatek, da bi kot ministrica za zdravje lahko vedela, da bi v primeru gnitja teh ljubih nageljčkov malčki za sostanovalce dobili nevarne glivice. Škoda, da so prav bolnišnice tako (psihičnemu) zdravju škodljive…