…mene pač vedno nekaj moti…

Čedalje več ljudi se zna zaljubljati samo še prek tipkovnice. Res je najlažje: napišeš 5 (rahlo prirejenih) resnic o svoji zunanjosti, zraven dopišeš prošnjo za partnerja, ki bi ustrezal tvojemu kalupu in potem čakaš, koliko jih bo priletelo na med. Zanimivo pa bi bilo videti, kako bi izgledal iskren ženitni oglas z vsem tistim drobnim tiskom, ki drugače ostaja skrit med vrsticami…

Sem 29-letna škorpijonka.

Imam modre oči in črne lase. Neverjetno, imam oči in lase hkrati!

Velika se 169 cm in tehtam 52 kg. No, če ne štejem notranjih organov pa najbrž res tehtam toliko…

Rada hodim v hribe. Še raje pa se tja vozim.

Ukvarjam sem z odbojko. Ko so reklame, prestavim televizijski program – takrat se ukvarjam tudi z nogometom.

Treniram aerobiko. Vsaj tako piše na prijavnici, ki je sicer potekla leta 1999.

Rada imam pse. Dokler jih srečujem le v reklamah za brikete.

Zaposlena sem v največji slovenski firmi. Kot čistilka.

Nimam otrok. Vsaj ROJENIH še ne…

Iščem fanta, ki je pripravljen z menoj deliti svoje življenje. In potem bom jaz z njim delila svoje položnice.

Mora biti nealkoholik. Potem bo več ostalo zame…

Prednost imaš, če si romantik. Če imaš rad svečke pa je še dodatni pogoj: moraš biti gasilec.

Prosim, javite se samo resni!

Saj popolnega moškega in žensko so res že ustvarili. Problem je le v tem, da delujeta na baterije. Zato nam še vedno ostane na voljo star živalski lov na Romea ali Julijo, ki poteka takole:

Ljubezenski radar zazna samca v okolici 30ih metrov. Samica se pripravi na lov. Popravi si lase, si z obleke odstrani (samo njej vidne) smetke, preveri, če je vseh 14 plasti make-upa še vedno perfektnih in globoko vdihne. Kupidova puščica je usmerjena v plen… In potem se začne… »O moj bog, pogledal me je!« »O ne, pogledal je tisto za mano!« »Tina, daj preveri, če me je pogledal.« »Gleda me, gleda me!« »Zmanjkuje mi zraka…« »Moram na wc.« »Ne, ne bom šla mimo njega ker se bom na polovici poti stopila.« In po polurnih psihičnih pripravah in dihanju za nosečnice sledi prvi mimohod. Torej: leva, desna, leva desna, leva… Ojoj, opazil me je! Katera noga je že sedaj?! Sranje… (Delam se, da me nekdo ravno kliče po telefonu in med namišljenim pogovorom premišljujem, s katero nogo moram nadaljevati) DESNA! Leva, desna, leva, desna… Po kaj sem že res prišla? Aja, saj res. Moj izgovor za 10 metrski revolucionarni pohod čez lokal je, da nisem dobila žličke za kavo. Dobim jo pri šanku, sledi glamurozen obrat in pogled k plenu in… njegovi punci, ki je ravnokar prisedla. Misija: neuspešna.

In boli, če enkrat v zvezi ugotoviš, da si partnerju odvečna prtljaga. Včasih traja tedne, da ga preboliš. Prejokaš cele dneve v svoji sobi, ješ manj kot muha na steni, se hočeš znebiti vseh stvari, ki se jih je kdajkoli dotaknil, ampak potem… Ko končno zamenjaš vsa ozadja, kjer so včasih bile vajine skupne slike, ko se navadiš na to, da ti ne bo več zaželel lahko noč, ko sprejmeš dejstvo, da se njegove roke ne bodo več oklenile tvojih bokov – POTEM GREŠ NAPREJ! Bogatejši za izkušnjo, močnejši za življenje. In končno lahko začneš pecat tistega tipa, ki si mu prej zavestno odrekal

Da je človeška hudoba omejena samo z nebom, vemo že dolgo časa. A kakorkoli se trudim in naprezam – nikoli, ampak res NIKOLI mi ne bo jasno, od kje nekaterim fetiš ubijanja nemočnih štirinožnih prijateljev. Pa ne gre samo za ubijanje. Ustvarjalnost je na tem področju še posebej razvita. Na žalost… Razni načini, da žival čim bolj trpi. Več časa traja, bolj je rabelj potešen. In zakaj? Zato ker se je kužek posral en meter čez mejo? Ker je dvignil tačko pri »napačnem« koritu za rože? Ali pač zato, ker je nedolžna žrtev skisanih možganov, ki so usmerjeni le v eno smer – povzročitev bolečine?

Problem se začne že z vzrokom, zakaj psa pripeljemo domov. Grozna je številka, pri koliko hišah kuža predstavlja le utež za ketno ali po starem: »hišnega čuvaja«. Če pes laja vsakič, ko se v okrožju stotih metrov pojavi človeško bitje, to še ne pomeni, da čuva hišo. Pomeni, da je totalno nesocializiran, kar niti ni čudno glede na to, da še nikoli ni prišel niti do konca dvorišča. Prav tako ni kompost za hrano, ki ostane po družinskih kosilih. Isto mačke, kjer je težavno še to, da se v enem letu, odkar lahko rečete, da imate tri mucke pri hiši, njihovo število pomnoži s 3.

Množičnost nasilja pa je dopuščena s tem, da so slovenske roke skoraj popolnoma proste, če si zaželijo ubijanja. UKREPANJA NAMREČ NI! Zame to niso kazni! Da po tem, ko se nekdo izživlja nad psom na grozovite načine, gre v zavetišče in 2 tedna krtači cucke? Pa ko bi vsaj to, pa se še to v večini primerov sploh ne zgodi! Naj bi en grd pogled sodnika preprečil sadizem za vse večne čase? Skrajni čas je, da jih nekdo udari po prstih…

O neukrepanju sem se prepričala sama. Pred nekaj časa so pri sosedih dobili pasjega mladiča, ki je naslednjih nekaj mesecev dobesedno umiral na obroke. Hrano in vodo je dobil občasno, ko se jim je ravno ljubilo. Večino časa je bil zaprt v klet. Če je bil na prostem, se je lahko gibal približno 30 centimetrov okrog svoje osi. Trenutki, ko je bil spuščen, so pomenili samo eno. Pretepal ga je sosedov sin, ki je bil takrat star okoli 7 let. Brcal ga je, vlekel po tleh, se zabijal vanj s kolesom. Prizori, ki ti trgajo srce… Nihče ga ni ustavil, cela familija je bila zraven, pa se nobenemu ni zdelo vredno niti ozreti. Klicala sem na vse možne kraje (na policijo, veterinarsko službo, inšpekcijo, zasebne veterinarske klinike itd.), pa sem povsod dobila isti odgovor: “mi se s tem ne ukvarjamo”. KDO, HUDIČA, PA POTEM SPLOH SE?! Vsi so grozno pametni, dokler se je treba vlačit po časopisih in fotografirat, da se lahko piše o tem, kako herojsko pomagajo. Ko pa naj bi teorija prešla v prakso, se zadeva konča.

Pes ni imel časa odrasti, ker so ga prej ubili…

Zakaj davkoplačevalci plačujemo za ukrepanje, ki se ne zgodi? Bo kdo končno dvignil rit? Ali je treba vedno zvoniti šele po toči?

Od kombinacije včerajšnjega navijanja in današnjega mačka.

Akcija, ki je ne zmore niti film Gladiator se je včeraj odvijala na štajerskih tleh. Nogometna tekma, ki je marsikaterega Slovenca priklenila na kavč s pirom v roki. Letela je marsikatera kletvica, ko je bila žoga na »napačni« strani igrišča, letele so zastave v zrak in leteli so Rusi v avtobus, ko so izgubili svoj ponos nekje pod kopačkami Dediča – našega supermena. Epidemija veselja je zajela celo Slovenijo, ni več bilo razlike med avtohtonimi Novakovimi in priseljenci, vsak čefur je pel Kdor ne skače, ni Slovenc. In prav je tako! Vse kar je bilo na dosegu roke je bilo ovito v slovensko zastavo. Varni niso bili niti cestni kandelabri. Trobljenje, petje, skakanje, pivo, vino, polomljeni stoli, prebarvani obrazi, solze sreče, bruhanje. Vse to so elementi, ki so slovenska srca že preselili v Južno Afriko. Pa Rusija? Brez komentarjev, brez čestitk, ostal je le sem pa tja kak očitek, da smo pač imeli srečo. Saj vsi poznamo ta scenarij: kriv je sodnik, trava je bila predolga, član nasprotne ekipe je imel narobe obrnjene gate, pojedel sem mušico, itd. Ni važno! Naša pravljice nam ne morejo uničiti, knjiga je zaprta in princ se je že poročil.

Končno Slovenija diha eno. Na čelu nam piše: PONOS. A ta reprezentanca je naša takrat, ko izgublja in takrat, ko zmaguje – tega ne smemo pozabiti. Vse kar lahko dodam je samo še: dajmo Pahor, na kolena pa krtačko v roke!

P.S.: Sedaj pa laufajte po drva - zna se zgoditi, da nam Rusi zaprejo plin

Po prvotnih neuspešnih pogajanjih v smislu »seveda smo se zmenili, samo ne vemo točno kaj« sta se državni sosedi odločili, da na mrežo povabita še tretjega slončka. In tako so se vsi trije mali slončki pozibavali na viseči mreži, tam pod drevesom. Dva sta si stiskala roke, se prešerno smehljala in se nastavljala fotografom, medtem ko je tretji pisal arbitražni sporazum.

Stvar, ki bi pravzaprav morala biti rešena že od naše osamosvojitve. Pa se to ni zgodilo niti prvo leto, niti drugo, niti v najstniškem obdobju Slovenije, ko je ta že stiskala prve mozoljčke. 18 let je torej bilo potrebnih. In še naslednjih 18 bi bilo, če Hrvaška ne bi sanjala o modri zastavi z rumenimi zvezdicami.

November se je začel zgodovinsko. V švedski prestolnici so arbitražnemu sporazumu o naši južni meji dodali dve besedi: Pahor in Kosor. Če je bila to pogodba s hudičem, se bo pokazalo v naslednjih dneh. Nestrpno pričakovanje Slovencev, Hrvatov in dela sveta, ki po denarnicah valja evre, se bo končalo v kratkem. Hm, le kako dolge bodo pustili hrvaške roke, ki segajo po slovenskem morju in ga vlečejo na svojo stran zemljevida? Se bomo še lahko razkomotili na domači obali ali bomo morali kopalke sušiti že na hrvaškem?

V primeru, da ostanemo brez morja, pa obstaja vsaj ena pozitivna stran. Ob posledicah uničenega okolja in dvigu morske gladine, bomo vsaj lahko s pristno slovensko zavistjo rekli, da je potopilo HRVAŠKO obalo in ne NAŠE.

Moja objava 17. 11. 2009, v Večeru (rubrika Toti list):

http://www.vecer.com/clanek2009111705486592

Čakalne vrste pri zobozdravnikih in ortodontih se že nekaj časa ne štejejo več v dneh, ampak v letih. A ko primakneš kako evro vrsta čudežno izpuhti in na vrsti si, še preden spiješ kavo. Da bolniki ležijo po hodnikih kot ranjenci med vojnim časom, tudi ni več nič nenavadnega. Morda pa problem pomanjkanja prostora rešujejo prav s hrano, saj si mora marsikateri bolnik ob takšni hrani narediti zalogo v nočni omarici. Ne pričakuje se kuhanja po J. Oliwerjevi knjigi, malo več užitnosti bi bilo pa vseeno dobrodošlo.

Največji sonček zdravstvenega podna v Sloveniji pa je izgradnja pediatrije, ki bi na hitrostnem poligonu gladko pogrnila, če bi jo na stezo postavili zraven najbolj črnogorskega polža. 16 let je trajalo, da so male bolnike spravili iz bivše, že dobro znucane in propadajoče klinike. In koliko nul je imel končni račun? Podvojena prvotna cena je na koncu nanesla 96 milijonov evrov. Nič presenetljivega, glede na to, da so denar metali skozi vsako luknjo, kjer se je dalo. Recimo 250.000 evrov za svetovanje okoli polaganja električnih kablov. Pa dobro fantje, a so vas najeli, da boste delali ali zato, da boste spraševali kako se dela? Če nekdo pride v trgovino za blagajno je tudi dolžnost blagajničarke, da ve, kako se potegne kodo od sira, ne pa da zato kliče sosedo. In res me zanima koliko karatov imajo umetne rože, za katere so porabili 45.000 evrov… Čeprav bi naša Zofija raje nasadila pristne gorenjske nageljčke. Morda kljuje v oči le podatek, da bi kot ministrica za zdravje lahko vedela, da bi v primeru gnitja teh ljubih nageljčkov malčki za sostanovalce dobili nevarne glivice. Škoda, da so prav bolnišnice tako (psihičnemu) zdravju škodljive…

Od nekdaj majhne so plače slovele,
a manjše od moje bilo ni nobene,
nobene davkom bilo bolj zaželene,
ob koncu meseca tudi s strani moje žene.
Ko narbolj iz zvezd je danica svetla,
najlepša od plač je šefova bila.

Je znala zamujat, je znala puhtet,
in biti priljudna, in biti prevzetna,
mladenče ujemat, bit staršem prijetna;
v dobrih časih biti konkretna;
šefe je dolgo vodila za nos,
jo stakne nazadnje, ki bila ji je kos.

Kriza se ozira, podjetje si izbira,
zagleda pri mizi okrogli junaka,
enacga pod soncem mu ni korenjaka,
želi si plesati z njim delnica vsaka -
omrežit ga lepa Kriza želi,
zaljubljeno v njega obrača oči.

So brž pridrvili se črni odvetniki,
zasliši v sejni sobi se strašno gromenje,
Zasliši sindikata se sovražno vršenje,
zasliši uslužbencev opravljivih šumenje,
pričjóčim po koncu so vstali lasje -
oh, plača zala, zdaj tebi gorje!

Sindikat in šef hitreje sta se zasukála,
in dalje in dalje od nule spustila,
na robu bankrota se trikrat zavila,
obupano v kredite planila.
Vrtinec so vidli uslužbenci dereč;
al plače videl nobeden ni več.

Korak za korakom, davek za davkom.

Kamen na kamen palača, zrno na zrno (gensko spremenjena) pogača.

Ob vseh teh reklamah se pomembne novice zdijo kot majhen tisk.

Zastonj all-inslusive – se še kdo čudi, da so slovenski zaporni prepolni?

Recept, prirejen za politike: vzamemo 10 dag masla z glave…

Alternativno zdravstvo še nikoli ni bilo tako smrtonosno.

Človeški um je brezmejen. Dokler človek ne začne razmišljati.

Morda pa nam bodo namesto oklepnikov poslali kar želve.

Moja objava v torek, 20. 10. 2009, v Večeru, rubrika Toti list:

http://www.vecer.com/clanek2009102005478766

Ker mi je tale Urbana (vrednostna kartica za vožnjo z Ljubljanskimi mestnimi avtobusi) že na začetku septembra zmečkala par živčkov, sem se za podaljšanje mesečne vozovnice za oktober odločila, da to opravim direktno na enoti Ljubljanskega potniškega prometa. Da ja ne bo kakšne pomote v trafiki ali kakšnega kričanja in skakanja pred avtomatom. Pa sem se zmotila!! Hudič mi je tistega dne sledil kot senca in me prijazno pospremil tudi na LPP Avtobusno postajo Ljubljana, kjer sem preživela naslednje 3 ure med puljenjem las v vrsti in premosorazmernim prejemanjem in oddajanjem zavijajočih pogledov. GOSPA JASNA D., uslužbenka na LPP AP Ljubljana, ČESTITAM!! Prvo mesto v nesramnosti na dolge proge ste pograbili direktno izza šalterja. Vaši ubijalski pogledi (zaradi katerih Vam je za nekaj časa prepovedano gibanje v bližini ogroženih živalskih vrst), vaša brezbrižnost (ki ste jo zagotovo trenirali dolga leta) in vaše ugašanje mikrofona + zvočnika, preko katerega naj bi me poslušali na vašem okencu, so me ganili do te mere, da sem vašim pristojnim poslala kratko pisemce o vaši ekstremni prijaznosti. Preprosto ni vam para!!

Pozdravljeni!

Imam pritožbo na neprimerno ukrepanje in še bolj neprimerno vedenje Vaše uslužbenke gospe Jasne D. (zaposlene na LPP na AP Ljubljana).

V petek, 2. 10 2009, sem na AP Ljubljana na Urbani želela podaljšati mesečno vozovnico za mesec oktober. Storitev sem opravila, vendar me je v torek na avtobusu presenetil napis, da moja Urbana ni veljavna, zato sem se še isti dan vrnila na AP Ljubljana in poskušala ugotoviti, kako se je lahko to zgodilo. Vse sem razložila uslužbenki ge. Jasni D., ki je stvar nadaljnje urejala. Kolikor vem, je klicala pristojne, ki so ji povedali, da nikjer ni zapisano, da sem to storitev res opravila. Vprašala je, če imam račun, a ga takrat žal nisem imela s seboj. Napotila me je v Šiško, kjer so mi svetovali, naj pokličem telefonsko številko za pomoč uporabnikom. To sem storila, jim podala svoje podatke in čez nekaj časa dobila isti odgovor, da stvar ni bila nikjer zabeležena.

Ko sem prišla domov, sem račun našla (opravljen prav s strani Jasne D.) in ugotovila, da se številka na vrhu računa ne ujema s tisto na moji Urbani. V nadaljnjih telefonskih pogovorih med mojim očetom in pristojnimi organi so predlagali naj, ko sem bom naslednji dan z računom vrnila na AP Ljubljana, zahtevam vodjo izmene. A naslednji dan mi je stvari spet urejala ga. Jasna D. in ugotovila, da je nekomu pred mano tisti petek dvakrat podaljšala mesečno vozovnico, meni pa je sploh ni. Ker sem prejšnji dan zaradi njene napake porabila 3 ure (!) in plačevala za avtobusni prevoz (!), me je zanimalo, kdo bo za to odgovarjal. Dobila pa sem zelo nesramen odgovor v smislu »naj jo kar zaprem v zapor zaradi tega«. Na povračilo potnih stroškov (2 x 1 EUR, ker sem vožnjo plačala direktno na avtobusu) pa se je odzvala še bolj nesramno, češ »lahko bi dala žeton, stroški bodo povrnjeni glede na osnovno ceno 80 centov/vožnjo«.

Ne samo, da sem prav zaradi nje porabila toliko časa in dvakrat zamudila pouk, dobila nisem nobenega opravičila ali vsaj osnovne prijaznosti. Gospa je celo vmes vneto razlagala svojemu sodelavcu o tem, »kako se vedem, kakšna sem, da to ni normalno, da se bom sedaj z njo prepirala za tistih 40 centov spremembe v potnih stroških itd.«. Razumem, da se vsak lahko zmoti, a gospa ni pokazala niti malo obžalovanja, vso zadevo res počasi urejala in s svojim obnašanjem šla čez vse meje!

Okej razumem, vsak ima lahko probleme - morda doma nezalite rože, kosilo še na trgovinskih policah, kričeče in mogoče še plazeče se otroke, taščo za vratom in konstantno lačnega psa, a načeloma se DELO NOSI DOMOV, NE PA DOMA NA SLUŽBENO MESTO. Oziroma karkoli je že privedlo do tega, da sem tisti dan postala mazohistična lutka. Z ljudmi delajo tisti, ki so potrpežljivi. Ne pa tisti, ki bi radi še žrtev svoje lastne napake dali na pol. Saj nisem pričakovala, da bo šla na kolena in mi s solzami močila čevlje, ampak glede na to, da sem zaradi nje imela zagotovljeno še ekskurzijo v Šiško (čeprav mi tam res z ničemer ne bi mogli pomagati), zamujala v šolo in se 3 ure prestavljala zraven njenega okenca, bi pa lahko pokazala vsaj malenkost osnovne prijaznosti in mogoče (samo mogoče…) še kako ultra mini opravičilo. Pozor: mogoče!!

Čeprav mi bo po vsem tem večna uganka ostalo to, kako lahko čipirane kartice (ki jo je pred opravljanjem storitev potrebno položiti na aparat, da jo zazna) ta aparat ne zazna, potegne za zato tisto, ki je morda že kilometre stran… Zanimivo, ni kaj…

Izbor Miss Slovenije je letos potekal za zaprtimi vrati. Saj ponavadi niti ni dosti drugače…

Kdo pleše, ko se ti polomiš? Odškodninski odvetnik.

Jaz sem za demokracijo. Itak.

Ne delo na cesti, ampak delavci na cesti.

V parlamentu se igrajo skrivalnice: problemi se skrivajo vsepovsod, vodilni pa si držijo roko čez oči.

Sindikati opozarjajo, da bodo šli delavci na cesto. Šefi tudi.

Je Čeferin priimek vaše čistilke? - Ne, zakaj? - Zakaj pa potem vedno pometa pred vašim pragom?

Na realnih tleh ni prostora za glave v pesku.

Moja objava v torek, 13. 10 2009, v Večeru, rubrika Toti list:

http://www.vecer.com/clanek2009101305476830

Po novem se bo delalo do 65. leta. Za vse, ki se bodo upokojili predčasno, bo v upokojenskem domu organiziran dopolnilni pouk.

Napoved za slovenijo: nad morjem bodo divjali tajfuni, na kopnem tajkuni.

Direktorji in delavci se borijo na pragu revščine, a delavci imajo prednost domačega terena.

Čeprav so banke dobro osvetljene, marsikomu 15. v mesecu pred bančnim okencem pade mrak na oči.

V Sloveniji bi morali uvesti Schengenski sporazum med sosedi.

Kilo kruha. Pa še vinjeto, prosim.

Začela se je nova sezona resničnostnega šova. Slovenija bo spet prikovana pred televizorji, dokler se ne bo nekdo končno nag stuširal.

Moja objava 6. 10. 2009 v Večeru, rubrika Toti list:

http://www.vecer.com/clanek2009100605474845