…mene pač vedno nekaj moti…

Jutro se je začelo…povprečno, o.k. malo boljše od tega, ker nam je odpadla prva ura (spet smo se, čisto nedolžno, izognili spraševanju).

Na vlaku sem, tipično, stala. S frendicama sem izstopila na postaji. Pogledala naravnost in… Kar naenkrat je bil dan lepši. BIL JE TAM. Pač, neka mala simpatija, ravno toliko, da imam na vlaku vsake toliko časa dober razgled. Ravno sem ga s frendicama hotela začeti opravljati (pozitivno, seveda). Ker nista vedeli, o kom govorim, sem jima ga hotela pokazati. Pogledam v njegovo smer in… TUDI ONA JE BILA TAM!! Ob njem, z roko v roki. »Ah nič, pozabi«, je bil še moj zadnji komentar. Pa kako je to mogoče?! Saj… No ja… Brez veze…

Na bankomatu je sledil še 2. šok. Ker je bilo moje razmišljanje še preveč prilagojeno jutru, sem malo narobe dojela stanje na mojem računu. Po veliki paniki, sem končno ugotovila, kaj se dogaja na moji kartici – vse je bilo ql, samo jaz & jutra smo slaba kombinacija.

Na srečo je bilo vsaj v šoli vse vredu. Malo sem »mutila« in lepo prišla skozi vse predmete Upam, da mi bo to uspelo tudi jutri – ne sprašujte kako, ker še sama ne vem!!

(Beri: moje zimske počitnice)

Zaradi vročine so se začele že prej (ja, ja spet stokam). Tako da so bili do torka vrhunci mojih dni, če sem lahko za 1 uro pozabila na strašljiv termometer s strašljivimi številkami.

Naredila itak nisem nič, vsaj ne pametnega.

V sredo je bil Kino day. Še nikoli nisem sedela k Koloseju v tako prazni dvorani – vsak gledalec bi lahko zavzel svojo vrsto. Pogledale smo si film Vedno priča, nikoli nevesta (nimam pojma kje so dobili ta prevod, glede na to, da je originalni naslov 27 dresses??). Bil je kar v redu, mogoče preveč predvidljiv. Sledil je, seveda, happy end. Po filmu kar nismo mogle narazen (sem se že poslovila, pa smo spet govorile 1 uro).

V četrtek sem smučala s sestrično in bratrancem – bilo je ful dobro. Malo nas je razganjalo, tako da dolgčas ni bilo – recimo pred nama s sestrično se je peljal bratranec. Začel se je dreti in nama migati z ritjo – skratka izzival, ker sva ostali zadaj. In potem sestrična nazaj: »A se goooooonš?« - o ja, zelooooo naglas.

V petek smo spet smučali na noro nagužvanem Krvavcu. Bilo je… kakor pač je lahko, če si sam s starši. Šlo bi tudi brez fotrovih komentarjev v doooolgi vrsti, kot so: »Fantje to je 6seda, a ne znate štet?«, »A mislš kej dol pridt al boš kr sred hriba ostala?«. Sicer je bilo kar vredu. Zvečer so šli starci na koncert Wernerja. Mt je prišla domov totalno navdušena, da mu je dala roko – cel dan sem jo spraševala, če si jo bo dala sedaj plastificirati.

Včeraj brez večjih pretresov. Sprehodila sem Brinčija Binčija – črnega koker španjela, nekaj najlepšega, kar je svet videl, pa tudi hiperaktivnega – ne spregleda nobenega vogala.

Danes praznujemo rojstni dan. Začne se s kosilom, upam, da se ne konča z zajtrkom naslednji dan – folk, jutri je šola!!

(še vedno) počitniški pozdravček!!

Bel sneg, neudobni pancerji, nerodne smuči, nepraktične palice, ogromne rokavice in še večja kapa – a ni smučanje nekaj najlepšega, kar se ti lahko zgodi pozimi?

Ko nekako 10000x preveriš vremensko napoved, poiščeš vse dele smučarske opreme, sam sebe prepričuješ, da nisi tako prehlajen, da nebi mogel iti in najdeš prevoz – ja, potem lahko greš smučat.

Najprej je na vrsti Misija nemogoče – iskanje parkirnega prostora. Na smučišču sledi gužvanje v vrsti in že si na sedežnici, od koder imaš odličen razgled na vse padce, ki se trenutno dogajajo spodaj na smučišču. Na vrhu je potreben pogum (ali pa prijatelj, ki te porine navzdol po hribu), da začneš tisto klasično levo-desno, desno-levo zavijanje (ali pri meni včasih levo-desno, desno, desno, desno – AUUUČ – levo). Na poti paziš, da koga ne podreš in hkrati gledaš okoli, da tebi kdo ne skoči za vrat, če nisi ravno ljubitelj dreves pa vsake toliko časa pogledaš še na progo. Do doline prismučaš ali pa svoje opravi gravitacija. Čaka te le še  tovorjenje vse krame do parkirišča, kjer spotoma še prešteješ vse nove praske na avtu, ki so jih povzročili dopoldanski smučarji.

Letos zimske idile ravno ni bilo, upam, da še pride

Lekadol plus C, Angal, Lekadol, Neo angin, Actimel in čaj v potokih – to je moj jedilnik zadnje 3 dni.

Že od petka sem obsojena na vročino… Poležavam na 101 način, se drogiram z vsem kar prodajajo v lekarni, zamujam stvari, za katere se menimo že celo stoletje in se (večino časa) smilim sama sebi. Kombinacija vsega tega pa me dela že pošteno depresivno!!

 Ponoči ne spim, ker kašljam, podnevi ne spim, ker ne morem. Jem samo tisto s pripisom: Pred uporabo natančno preberite navodilo! O tveganju in neželenih učinkih se posvetujte z zdravnikom ali farmacevtom.  In ker se počutim kot v karanteni s tem postom dokazujem svetu, da sem še živa.

Bolan pozdravček* 

Zadrega je, če:

-   za Valentinovo frendu daš kondom, ki ga med pospravljanjem torbe najde njegova babica       

-   ne znaš odpreti omarice in si prislužiš kar nekaj pomilovalnih pogledov višjih letnikov                         

-   poveš tipu, da si vanj totalno zacopana. Ker odreagira negativno, mu takoj naslednje jutro pošlješ sporočilo, da te je ljubezen minila         

-   si pripadnik Islama in moraš pri biologiji rezati svinjska jetra (priznam, tale ni moja )           

-   nikoli ne dosežeš vedno iste police v trgovini        

-   se prvič pelješ z vlakom, ki ima na vratih kljuko. Ko pride na tvojo postajo se vanje zaženeš kot bik - seveda se ne odprejo, zato se pelješ še 1 postajo dlje, kjer jih odpre drug potnik 

-   za rojstni dan kupiš rožo. Ker pri tebi nebi preživela več kot 3 ure jo podariš že 1 teden prej

-   se med Sv. mašo začneš neustavljivo smejati     

-   te soseda zaloti, ko se pogovarjaš s svojo mačko (in že v naslednjem trenutku razmišlja, s čim se drogiraš)         

-   zvečer pozabiš spustiti rolete, ko se (ne ravno oblečen) odpravljaš v kopalnico   

-   se že takoj zjutraj usedeš na čigumi     

-   Marilyn Manson pride v Ljubljano, ti pa ne greš na njegov koncert 

-   za koncert kupiš karte za vzhodno tribuno, čeprav bi se rajši gužval v parterju. Ko jih hočeš zamenjati ti šef trgovine pred vsemi strankami naredi veliko sceno z doooooooooolgo pridigo 

In finaleeeeeeeeee………ZADREGA DNEVA: zboliš ravno danes, ko bi moral prestrašiti en kup novih fazanov (ja, ja mi smo to prestali, sedaj bomo uživali ob ostalih pernatih prijateljih )

Naj se še na mojem blogu vidi, da se približuje valentinovo

Vedno znova mi nekje uspe najti tipa, ki ga potem za nekaj tednov okupiram s svojo »neskončno ljubeznijo«.

Skoraj padem v nezavest že samo ob misli, da sva držala isto kljuko. Ni pomembno, da on ne ve niti tega, da sploh obstajam , važno je, da jaz vem o njem vse (do konfekcijske številke spodnjih hlač). Pogovarjala se itak nikoli ne bova, ker bi mene po prvem živjo-živjo od sreče zadel infarkt. Tudi časopis bi raznašala, samo da bi ga videla.

Mine 2 tedna in jaz znam njegov urnik na pamet, vem kje je njegov najljubši kafič in vam lahko po imenih naštejem vse njegove sošolce. Medtem pa postanem resna fenica ljubezenskih pesmi, ki jih sicer v »normalnem stanju« bolj težko prebavljam. Trava je bolj zelena, nebo je bolj modro in jaz se bolj neumno vedem (beri: ko sva na razdalji najmanj 20 metrov narazen začnem navdušeno vreščati).

Obsedenost? To pa že neeeeeee!!………………mogoče čisto malo…………JAAAAAAAA!!

p.s.: Ne moti, sem ravno med zasledovanjem njegove mame!!

Sanje so res neka čudna zadeva. Najbolj jih sovražim takrat, ko napol spim in napol bluzim v njih.

Zadnjič sem sanjala, da smo s familijo kampirali sredi smučišča, nato pa sem šla v trgovino in kupila zobno pasto. Še enkrat prej, da me je brat hotel ustreliti, zraven pa se je smejal in govoril, da bo to dal na youtube. Ko sem bila mlajša me je fotr večkrat zalotil s celotno posteljnino sredi hodnika. Enkrat sem ga spraševala, kaj naj jutri oblečem, drugič sem prišla v dnevno sobo in listala po knjigi. Ampak rekord v neumnosti sanj še zmeraj pripada mojemu bratu. Že kar nekaj let nazaj je sanjal, da je TARZAN, klečal je na pisalni mizi in odpiral okno (očitno hotel preizkusiti svoje Tarzanske sposobnosti), ko ga je našel fotr (pa je res heroj tale moj fotr ). Nekje sem tudi prebrala, da se je neka Angležinja zbudila sredi noči, ko ji je njen strežnik serviral imenitno večerjo – na njeni postelji!!

Odkar sem v srednji šoli je moje spanje še bolj ogroženo. »Zvečer ne spat’, zjutri pa ne vstat’« je eden od stavkov, s katerimi me mt redno opravlja s svojimi kolegicami. Joooj noooo, zato so si pa izmislili vikende… Najbolj na živce pa mi šla neka bratova fora, ko sem spala on pa je prišel v mojo sobo in mi prižgal luč. To je pomenilo, da sem morala vstati, iti na drugo stran sobe in jo ugasniti. Uganite, kaj se je (spet) zgodilo čez 5 minut, ko se je brat spet znašel v sobi!! Grrr…

Občasno se grem tudi varuško (imam mlajšega bratranca in sestrično, ki sta preprosto zakon). Ena najtežjih stvari je uspavanje otroka (ob temu stavku se počutim tako staro… ). Pa ne to dobesedno razumet, ne uporabljam injekcij, pač pripravit otroka do tega, da zaspi. Izmišljuješ si zgodbice, jih prepričuješ, da so zelooooo utrujeni, zato morajo nujno zaspati, podkupuješ jih s sladkarijami itd. . En aplavz ta tiste, ki jim uspe v manj kot 15 minutah!!

Smrčanje. Včasih me je prav strah biti ob fotru, ko spi – njegovi zvočni učinki ob spanju so namreč podobni utapljanju. Najboljše pa je seveda, ko smrčijo psi – mešanica renčanja, bevskanja in gruljenja (ki ga redno izvaja tudi moja mačka <3 ).

No, če ste ob tem postu zaspali, upam da vsaj niste na glas smrčali

 p.s. : navdih je prišel od tukaj: http://zvitafelgna.blog.siol.net/2008/02/11/kako-pa-vi-to-pocnete/ (super post :) )

Mimo te teme preprosto ne morem. Mučenje živali je ena najmanj potrebnih stvari na svetu, a še vedno ena najbolj pogostih.Zadnje čase se grem vegetarijanstvo, čeprav mi doma vneto vsiljujejo meso in se brat vedno znova trudi, da bi me zasačil z zrezkom. Ampak ne mislim vam težiti s tem, zato pa bom težila z nečim   drugim - krznarstvom.

Osebno ne vem, kaj je tako glamuroznega na truplih…Najbolj zanimivo se mi zdi na praznik spomina na mrtve (1. november), ko (predvsem, ne pa samo) ženske na plan privlečejo trupla in trupelca vseh barv in oblik (beri: krznene plašče). Zunaj je lahko –10 ali pa +25 stopinj, taka je tradicija – na ta praznik se je obvezno treba »pokazati«. Tako na desetine ženske s ponosno dvignjeno glavo stoji na pokopališču in med glavno molitvijo radovedno gleda naokoli, kdo je ljubosumen na njenih 100 naravnost šokantno umorjenih zajcev.Moje mnenje je, da bi ob vsakem krznenem izdelku morali priložiti ogromno nalepko, ki bi si jo stranke nalepile naravnost na čelo: “Krzno nosijo lepe živali in grdi ljudje!!” 

Pa poskusi na živalih… Dobro, ne bom trdila, da bi jih lahko ukinili čisto povsod (npr. farmacija), bi pa to lahko počeli bolj humano do živali (za kar se kar nekaj podjetij trudi). Če so sposobni glivi vcepiti živalske lastnosti, da proizvaja insulin (s katerim zdravijo sladkorno bolezen), sem prepričana, da so sposobni tudi te izdelke testirati drugače, a z isto varnostjo za potrošnike. Ogromno izdelkov, ki jih kupujemo vsak dan, je ubilo (pre)veliko število živali. Na črni listi (ki jo najdete na 1. linku) so znani izdelki, ki jih brez slabih namenov kupujemo tudi Slovenci.

UKPREAJMO!!

Zraven prilagam nekaj linkov. PROSIM, OGLEJTE SI VSAJ PRVEGA – končna odločitev je vaša. 

http://www.ljudjeza.org/ - POSKUSI – ČRNA LISTA (podjetja, ki testirajo na živalih), BELA LISTA (podjetja, ki ne testirajo na živalih)

http://forumi.siol.net/showthread.php?t=15385,                                              http://www.prijateljizivotinja.hr/index.hr.php,                                                 http://www.stopanimaltests.org/index.aspx ,                                                                                            http://www.caringconsumer.com/resources_companies.asp,                          http://www.thepetitionsite.com/takeaction/841589646,                                                                           http://www.peta.org/forums/topic.aspTOPIC_ID=1612,                                                  http://www.peta.org/  

Knjigo Mali princ sem dobila kot darilo. Že ob naslovu sem pomislila, da v njej gotovo polno neumnosti in je le še ena pravljica, ki se začne : »Za sedmimi gorami, za sedmimi vodami…«. Ko sem jo prebrala pa sem presenečena ugotovila, koliko pametnih stvari se lahko skriva za preprostimi besedami. Na primer to, da je bistvo očem nevidno in naj gledamo s srcem.

 Zaradi gledanja z napačnimi stvarmi namreč pride do problemov kot so božična darila. Obupne vrste, raztresene prodajalke in jezni kupci. To je scenarij, ki ga v božičnem času doživimo povsod. S stotinami vrečk se kot islandske mule prebijamo do vozička, ker nam kljub štirim uram v veleblagovnici manjka še sedem daril. Pridemo do police, kjer se nekaj jeznih gospodinj prepira za zadnje koščke ovijalnega papirja. O pentljah seveda sploh ni več sledu. Tako odhitimo v drugo trgovino, stopnja živčnosti v glavi pa vztrajno narašča. Na poti srečamo sestrično, ki si je kupila nov čajnik. Sicer ga doma imamo ampak je za kanček slabši od njenega, zato se spotoma ustavimo še nekje in kupimo ogromen čajnik, za katerega vemo, da v omari sploh ne bo prostora. Ampak s tem se lahko ubadamo po praznikih. Sedaj je važno da dobimo še prt, ki se bo z njim ujemal. In to se odvija vse do prvega januarja, ko končno po enem mesecu lahko svobodno zadihamo. Imamo novo goro neuporabnih daril, da se bo na njih nabiral prah, z vinom polit nov prt in okrušen prelep nov čajnik. Poleg tega, pa si vztrajno dopovedujemo, da se naslednje leto zgodba ne bo ponovila. Po tihem vemo, da res ne bo ista, bo še hujša…

Bistvo je, da bi nam v tem času prav prišlo gledati s čim drugim. Z nečim, za kar se zdi, da je ostalo tam še od takrat, ko smo hodili po štirih nogah in imeli povsod dlako. Nekaj, kar je skozi vsa ta leta zakrnelo, ker se pač ne uporablja. Neuporaben del telesa, ki se vztrajno skriva pred očmi sveta. Najdemo ga pod tonami oblačil priznanih blagovnih znamk. Včasih je bil center vsega, sedaj je samo še nekaj rdečega, žilastega in nagnusnega. To je srce. In kako bi izgledali božični prazniki skozi njegove oči. V začetku decembra bi nestrpno pričakovali prvi sneg. Potem bi okrasili novoletno jelko in nekateri postavili jaslice. Sledil bi božič in z njim božična večerja.   V dobri družbi bi pričakali še novo leto. Oddih, ki je prej trajal en dan in sicer 2. januarja, ko je bilo vsega konec, bi se razpotegnil čez cel teden počitnic in brezskrbnosti, uživanja s prijatelji in ja, tudi lenarjenja. Ta se je ponavadi izgubil nekje v reklamah za nov računalniški program, ki bi bil odlično darilo za naše najbližje.  

Smo si pa izmislili orožje za izpodbijanje teh, že popolnoma vsakdanjih stvari. Nekaj takšnega je recimo Kampanja resnične lepote. Predstavlja ženske, ki prisegajo na notranjo lepoto. Prepogosto slišim, da neko popolnoma shujšano dekle govori, da je »širše kot daljše«. In potem naslednje doda, da sedaj preizkuša super dieto. Ko jo pogledaš pa ti seveda ni jasno, kaj bi s tem lahko izgubilo, saj ni nikjer niti odvečnega grama. Ljudje niti ne znamo več sprejemati pohval. Namesto da bi se zanje zahvalili, osebo,ki nas je pohvalila postrani pogledamo in vprašamo, če je nora. Ali nekaj v tem smislu. Zdi se nam nemogoče, da bi kakšen dan naša frizura resnično bila dobra. Kampanja vsebuje tudi polno ciljev o spreminjanju sveta. Pa se ponavadi vse ustavi pri tem, da brez računa na banki, ki poka po šivih ne moreš prepričati nikogar. Niti slavnih osebnosti ne sprašujejo več,  katera je njihova najljubša žival, saj družba misli, da ve dovolj, če ve kolikšna je njihova plača. Ne morem reči, da sama nisem takšna. Prevečkrat sem že pomislila, kaj bodo na novo majico rekli drugi. Meja med izstopanjem in pretiravanjem se namreč v naših očeh manjša. Še malo pa bomo imeli namesto nje ogromno luknjo predsodkov in opravljanja. 

Knjiga torej ne govori o zakompliciranem ljubezenskem življenju, nima tragičnega konca in nam ne polni glave s tem, kako priti do sreče prek, meni osebno, trapastih receptov, ki ti dvignejo samozavest in ego. Prav nasprotno. Govori o tem, da je sreča v različnih velikostih, oblikah in barvah in ni treba, da ji je ime Mercedes.  

Bilo je čisto povprečno petkovo jutro. Valjala sem se po postelji, ko je zazvonil zvonec. Moja mama je pohitela do vrat in kmalu se je zaslišalo obračanje ključavnice. Njen glas se je kmalu začel izmenjavati z drugim, ki ga nisem poznala. Ker pa sta bila oba čedalje bolj glasna mi je kmalu postalo jasno, da je pred vrati akviziter.  

Ja, eden tistih ljudi, ki ti ne da miru, dokler ti pred vrati ne pusti vsaj ene vreče najbolj nepraktičnih predmetov na svetu, ki veš, da jih nikoli ne boš potreboval. In to je ena od stvari, ki mi najeda živce. Skočila sem iz postelje in stekla do vrat. Neurejen moški je stal na pragu in vneto prigovarjal mojo mamo, naj nekaj kupi. Šlo je za komplet blazin in odej iz ovčje dlake. Še preden bi to uspela storiti sem se vmešala še sama. Pokazal mi je tiste, po pravici povedano prav ogabne stvari, in začel govoriti o njihovih prednostih. »Poleti mrzlo, pozimi toplo«, in podobno je letelo iz njegovih ust. Če bi imela lopato bi težko »odkidala« vse, kar je on »naložil«. A ko sem še izvedela za ceno…Ojoj! 400 evrov za kup neuporabne dlake?! V mislih sem že tolkla z glavo od steno, ko je akviziter spet stopil v akcijo. Vreče je nosil čedalje bliže vrat, vrtal v mamo, jo vlekel za roko kot petletni otroci in čedalje bolj lagal. Potem je povedal še celo zgodbo. Izvedeli sva, da je iz Madžarske in mora prodati le še 4 komplete teh neumnosti, da gre lahko domov (naj omenim, da je potem spraševal koliko kilometrov je do Ljubljane, ki je v čisto drugi smeri kot Madžarska). In na mojo žalost je mama tudi čedalje bolj verjela. Jaz pa sem postala besna kot ris. Začela sem mu govoriti, zakaj ne dojame da tega ne bomo kupili in hkrati mami prigovarjati, da je bolje, da kar odpre okno in vrže denar ven. Saj je isto! Ali veste, da če v npr. Egiptu ne zbijete cene vsaj za polovico, so vas »okol’ prinesli«? tako je tudi tu cena padala. Prišli smo do 100 evrov za 2 kompleta (ne glede na to, da oba skupaj nista vredna 5 evrov). Prišle pa so tiste usodne besede… Moški se je sklonil in zašepetal :»Veste, nikomur ne povejte, ampak vaša soseda jih je kupila za 500 evrov!«. Takrat bi lahko rekli, da se je »utrgal film«.  V tistem trenutki bi najraje vzela eno od tistih blazin in mu jo nekam zataknila. Ne samo, da je lagal, »lezel moji mami v rit« in nižal neumestno ceno, potrudil se je celo za to, da bo skregana cela ulica! Mama je obupavala, moški je lezel čedalje bližje in stopnja moje živčnosti je naraščala. Vztrajnež pa se ni dal. Ena  stvar je bila manj resnična od druge, moji mami, očitno tipični Slovenki, pa so po glavi šle le še besede o sosedi. Sumljivo se je nasmihala in v mislih že premišljevala, kje ima denarnico. Ves moj trud je »šel po gobe« v trenutku, ko je njena denarnica shujšala za 100 evrov, na verandi pa so ostale tri vreče smrdljive posteljnine. Seveda brez računa. Tako se je začel moj slab dan… 

Torej, zakaj se Slovenci prepiramo. Ne gre le za take nadležne ljudi, gre za nas in za to, kako zmagoslavno se počutimo, ko naš sosed »nasrka«. Ko smo skupaj bi zanje še vinograd prodali, a potem… se moramo res držati nauka : Naj še sosedu kava crkne?