…mene pač vedno nekaj moti…

(Beri: moje zimske počitnice)

Zaradi vročine so se začele že prej (ja, ja spet stokam). Tako da so bili do torka vrhunci mojih dni, če sem lahko za 1 uro pozabila na strašljiv termometer s strašljivimi številkami.

Naredila itak nisem nič, vsaj ne pametnega.

V sredo je bil Kino day. Še nikoli nisem sedela k Koloseju v tako prazni dvorani – vsak gledalec bi lahko zavzel svojo vrsto. Pogledale smo si film Vedno priča, nikoli nevesta (nimam pojma kje so dobili ta prevod, glede na to, da je originalni naslov 27 dresses??). Bil je kar v redu, mogoče preveč predvidljiv. Sledil je, seveda, happy end. Po filmu kar nismo mogle narazen (sem se že poslovila, pa smo spet govorile 1 uro).

V četrtek sem smučala s sestrično in bratrancem – bilo je ful dobro. Malo nas je razganjalo, tako da dolgčas ni bilo – recimo pred nama s sestrično se je peljal bratranec. Začel se je dreti in nama migati z ritjo – skratka izzival, ker sva ostali zadaj. In potem sestrična nazaj: »A se goooooonš?« - o ja, zelooooo naglas.

V petek smo spet smučali na noro nagužvanem Krvavcu. Bilo je… kakor pač je lahko, če si sam s starši. Šlo bi tudi brez fotrovih komentarjev v doooolgi vrsti, kot so: »Fantje to je 6seda, a ne znate štet?«, »A mislš kej dol pridt al boš kr sred hriba ostala?«. Sicer je bilo kar vredu. Zvečer so šli starci na koncert Wernerja. Mt je prišla domov totalno navdušena, da mu je dala roko – cel dan sem jo spraševala, če si jo bo dala sedaj plastificirati.

Včeraj brez večjih pretresov. Sprehodila sem Brinčija Binčija – črnega koker španjela, nekaj najlepšega, kar je svet videl, pa tudi hiperaktivnega – ne spregleda nobenega vogala.

Danes praznujemo rojstni dan. Začne se s kosilom, upam, da se ne konča z zajtrkom naslednji dan – folk, jutri je šola!!

(še vedno) počitniški pozdravček!!