…mene pač vedno nekaj moti…

Aaaaaaleluja!! Po pravici povedano je že kar teden… Začelo se je v petek s tistim: »Moniiiii, jst rabm nove hlače… Dej pejt z manoooo…« Pa sva šli. Takoj po šoli. Z ogromno torbo, pa še večjo denarnico (pa brez fotrove bančne kartice, da ne bo koga strah). Z eno roko sva brskali po policah, z drugo pa nazaj obešali stvari, ki sva jih za ritjo podirali s torbo. Trgovinice sva napadali eno za drugo – rezultat: skromen; bolero + verižica. Saj sem imela ogledanih še kar nekaj stvari, pa sem v njih izgledala kot: da sem to oblekla pomotoma, bom v tem nekaj/nekoga pomolzla, se pišem Dremelj, sem obleko izbrala v temi ali pa, da sem izgubila stavo in bila v tole prisiljena.

Evforija se je nadaljevala danes. In to z mt. Vmes sva se nekajkrat skregali ampak rezultat je zavidljiv: jopica + kopalke. Prav ste prebrali, K-O-P-A-L-K-E. Priznam, malo me že vleče na morje…

Ooooo ne, ni še konec. Jutri grem še enkrat. S sestrično. Me je že sedaj strah, ker nazadnje… Že takoj na začetku se mi je zlomila marela (OK nooo… - zlomil se mi je dežnik), zato je absolutno moralo še bolj deževati. Okupirali sva Prešernov trg in se odpravili še na Kongresnega. PAZI, rekla sem, da sva se odpravili, ne pa, da sva do tja kdaj prišli. Najprej obljubite, da se ne boste smejali (vsaj ne tako naglas, da bojo sosedje klicali policijo, ker »gojite neznane živalske vrste«). Izgubili sva se!! Ja, neverjetno, ampak vaja dela mojstra… Vem samo, da sva pol ure hodili v isto smer in se nekako znašli na Aškerčevi. Še sedaj se vsi sprašujejo (sprašujemo), kako nama je to uspelo. To je nekako tako, kot da bi se izgubili na svojem lastnem dvorišču…

Pa vi? Radi nakupujete? Ali se raje priklopite na mučilni stroj, kot pa, da samo stopite noter?

Znam skuhati čaj, slabo kavo, zažgano meso (še dobro da ga jaz ne jem), razkuhane cmoke, pogreti mrzlo sirovo lazanjo, surova jajca, zavreti vodo in jo pozabiti soliti ampak MUFINE PA OBVLADAM!!

Prvič sem jih naredila iz napačnega recepta za marmorni kolač ampak so bili sumljivo dobri. Naslednjič so bili razliti po celi pečici, za tretjič raje ne povem… Ampak sedaj so že za v javnost. Nazadnje sem jih pekla, ko sem izgubila stavo.

Danes naj bi si sama naredila kosilo oz. nekaj temu podobnega. Ker sem večni obsedenec s testeninami mimo njih nisem mogla. Pa poskusimo nekaj novega… Kupila sem si omako (če ne bi pisalo ne bi vedela, da je tole užitno, sploh potem, ko sem jo odprla). Že ob prvem poskusu se mi je obrnil želodec. Iuuuuuu!! Kaj, hudiča, je to?! Grem v hladilnik po kozarec in začnem brati: »Aromatizirana pekoča omaka z marelicami, rozi… - A JE KDO REKEL PEKOČA?! V naslednjem trenutku sem stala nad straniščno školjko in z vilico vneto praskala vsebino s krožnika.

Ženski del moje familije nasploh rad kuha. Tudi če ima okus po žaganju, obliko povoženega čevlja in barvo pasje radosti – kar se skuha v naši familiji je (skoraj) vedno pohvaljeno.

Pa pri vas? Se kaj od vaše kuhe dejansko da pojesti?

S fotrom se lahko spričkava kjerkoli in kadarkoli, če kdo omeni 2 stvari: prva je moje vegetarijanstvo in druga je ena mojih največjih ljubezni – kuža.

Hočem ga že toliko časa, kot hočejo Hrvati priti v Evropsko unijo – celo večnost. Ni problem v prostoru, ne v denarju, najbrž tudi ne v skrbi – problem je v mojih starših. Že za mačko sem morala za 20 let vnaprej obljubiti vse…

Dobili smo jo prek moje sestrične, saj so doma dobili novo mjavkajoče leglo. Prišla sem z namenom, da si izberem mucko, pa je na koncu ona izbrala mene (zaspala mi je v naročju). Vožnja domov je bila, milo rečeno, GROZNA. Verjemite, tisto oglašanje ni bilo podobno mijavkanju, bolj oglašanju Titanika. Zdelo se je, da se tistih 5 minut prevoza ne bo nikoli končalo… Pa se celo je. Prvo noč ni spala niti minute, zato nisem tudi jaz… Si je pa privoščila prvi dan in mi cel dan spala v naročju, tako da so mi zaspale že vse 4 okončine, riti pa sploh nisem več čutila… (to ostaja njen fetiš)

Po vsem tem se mi zdi, da bi dokaj normalno preživela še 4 tačke več pri hiši. Pač bi vstala malo prej – ok ZELO prej ( prve dni bi najbrž stoje zaspala za vsakim vogalom), na sprehodih bi si ga izmenjavala z bratom , ga, če bi zmanjkalo časa, komu podtaknila in ga vmes totalno razvadila. Vprašanje pa je, kako bi ga sprejela naša mačja diva…

Ampak ime… Joooooj, kako naj izberem ime… Bratov predlog je totalno neuporaben: BORAT (halo?!, pa saj si nebi upala v javnost, kaj naj se po ulici derem: »Boraaaat, Boraaaaat!!« - emm… NOT). No z mojim se noben ne strinja: MUFFIN. Sicer pa je verjetnost, da ga dobim takšna, kot da se Oprah pobarva na blond.

Zanima me, če je kdo od vas že šel čez vse to in mi lahko predlaga, kako spraviš skupaj egoistično (ampak prelepo) mačko in kužija? Pa še pasma: zlati prinašalec ali bernski planšar? Ime? Skratka: S.O.S.!!

OK, vrsta na blagajni v trgovini z oblačili – sprejemljivo, vrsta v Mercatorju med glavnim odmorom – OBUPNO.

Vsak dan se ponavlja ista zgodba – prvotni šok pri vhodu v Mercator se stopnjuje do vrste za kruh. Povsod kamor stopiš je noga, kamorkoli se obrneš dijaki in… UPOKOJENCI!! To res ne bo pravično do ostalih upokojencev, leti pa na tiste, ki to počnejo, ker so pri nas res večinoma starejši ljudje (sicer pa nimam nič proti njim ). V bistvu starost ni pomembna, pomembno je, kaj počnejo.

Večina Ljubljančanov se spretno izogiba trgovinam, ki se nahajajo blizu srednjih šol. Poznamo pa ljudi, ki jim je v življenju pač dolgčas in je njihov vrhunec dneva, če kako urico preživijo izven hiše, četudi je to v neskončno dolgi vrsti v trgovini – druge razlage pač ne najdem, zakaj se oseba s celo goro časa spravi v trgovino ravno tisti trenutek, ko jo za pol ure okupiramo dijaki. Vsak dan seštevamo minutke, če nam bo uspelo priti točno na uro (še posebej pri tistih predmetih, kjer profesorji že na začetku ure s tistim posebnim nasmeškom držijo kuli in komaj čakajo, da bo kdo »nasrkal« zaradi zamude, pa mintuka gor ali dol).

Pa če bi ti ljudje vzeli vsaj samo malo stvari… AH KJE!! Velikokrat je tekoči trak premajhen za vse njihove želje, kupijo lahko tudi več kot vsi dijaki skupaj – naenkrat, seveda. Potem ne dela bančna kartica, koda na sadju je napačna, bankovec je sumljiv, znesek je prevelik, mleko ima pretečen rok trajanja in tralala tako naprej. Mi pa čakamo, čakamo, čakamo, čakamo in (o, ja) čakamo!! Potem pa imamo 2 izbiri: lahko pojemo še preden rečeš O-T-O-R-I-N-O-L-A-R-I-N-G-O-L-O-G, ali pa jemo s povprečno hitrostjo normalnih ljudi in avtomatsko – zamudimo.

Torej, PROSIM, PROSIM, PROSIIIIIIIM – vem, da večina ne more izbirati ure svojega nakupa, ostali pa se nam, prosim, med tem časom umaknite, ali pa se potem vsaj ne jezite na pripombe, ki vam ob tem ne uidejo.

P.S.: Hvala pa vsem tistim, ki nas prijazno spustite naprej