…mene pač vedno nekaj moti…

Aaaaaaleluja!! Po pravici povedano je že kar teden… Začelo se je v petek s tistim: »Moniiiii, jst rabm nove hlače… Dej pejt z manoooo…« Pa sva šli. Takoj po šoli. Z ogromno torbo, pa še večjo denarnico (pa brez fotrove bančne kartice, da ne bo koga strah). Z eno roko sva brskali po policah, z drugo pa nazaj obešali stvari, ki sva jih za ritjo podirali s torbo. Trgovinice sva napadali eno za drugo – rezultat: skromen; bolero + verižica. Saj sem imela ogledanih še kar nekaj stvari, pa sem v njih izgledala kot: da sem to oblekla pomotoma, bom v tem nekaj/nekoga pomolzla, se pišem Dremelj, sem obleko izbrala v temi ali pa, da sem izgubila stavo in bila v tole prisiljena.

Evforija se je nadaljevala danes. In to z mt. Vmes sva se nekajkrat skregali ampak rezultat je zavidljiv: jopica + kopalke. Prav ste prebrali, K-O-P-A-L-K-E. Priznam, malo me že vleče na morje…

Ooooo ne, ni še konec. Jutri grem še enkrat. S sestrično. Me je že sedaj strah, ker nazadnje… Že takoj na začetku se mi je zlomila marela (OK nooo… - zlomil se mi je dežnik), zato je absolutno moralo še bolj deževati. Okupirali sva Prešernov trg in se odpravili še na Kongresnega. PAZI, rekla sem, da sva se odpravili, ne pa, da sva do tja kdaj prišli. Najprej obljubite, da se ne boste smejali (vsaj ne tako naglas, da bojo sosedje klicali policijo, ker »gojite neznane živalske vrste«). Izgubili sva se!! Ja, neverjetno, ampak vaja dela mojstra… Vem samo, da sva pol ure hodili v isto smer in se nekako znašli na Aškerčevi. Še sedaj se vsi sprašujejo (sprašujemo), kako nama je to uspelo. To je nekako tako, kot da bi se izgubili na svojem lastnem dvorišču…

Pa vi? Radi nakupujete? Ali se raje priklopite na mučilni stroj, kot pa, da samo stopite noter?