KJER SE PREPIRATA DVA, TRETJI ARBITRAŽNI SPORAZUM IZDA
Po prvotnih neuspešnih pogajanjih v smislu »seveda smo se zmenili, samo ne vemo točno kaj« sta se državni sosedi odločili, da na mrežo povabita še tretjega slončka. In tako so se vsi trije mali slončki pozibavali na viseči mreži, tam pod drevesom. Dva sta si stiskala roke, se prešerno smehljala in se nastavljala fotografom, medtem ko je tretji pisal arbitražni sporazum.
Stvar, ki bi pravzaprav morala biti rešena že od naše osamosvojitve. Pa se to ni zgodilo niti prvo leto, niti drugo, niti v najstniškem obdobju Slovenije, ko je ta že stiskala prve mozoljčke. 18 let je torej bilo potrebnih. In še naslednjih 18 bi bilo, če Hrvaška ne bi sanjala o modri zastavi z rumenimi zvezdicami.
November se je začel zgodovinsko. V švedski prestolnici so arbitražnemu sporazumu o naši južni meji dodali dve besedi: Pahor in Kosor. Če je bila to pogodba s hudičem, se bo pokazalo v naslednjih dneh. Nestrpno pričakovanje Slovencev, Hrvatov in dela sveta, ki po denarnicah valja evre, se bo končalo v kratkem. Hm, le kako dolge bodo pustili hrvaške roke, ki segajo po slovenskem morju in ga vlečejo na svojo stran zemljevida? Se bomo še lahko razkomotili na domači obali ali bomo morali kopalke sušiti že na hrvaškem?
V primeru, da ostanemo brez morja, pa obstaja vsaj ena pozitivna stran. Ob posledicah uničenega okolja in dvigu morske gladine, bomo vsaj lahko s pristno slovensko zavistjo rekli, da je potopilo HRVAŠKO obalo in ne NAŠE.
Moja objava 17. 11. 2009, v Večeru (rubrika Toti list):
http://www.vecer.com/clanek2009111705486592

