…mene pač vedno nekaj moti…

8. avgusta so Kitajci dobili nov državni praznik. Otvorili so cilj športnikov, ki nato 17 dni živijo samo za zlato, srebro in bron (in definitivno ne govorim o priboru & nakitu).  Slovesna otvoritev (za katero bi morali v Sloveniji najbrž sodelovati kar vsi prebivalci) je pokazala vse, kar so na napornih treningih lahko zvlekli iz nešteto nastopajočih.

Skromnih 62 slovenskih športnikov se je izgubilo med ostalimi 204 državami. Domačini vodijo v številu medalj, a se jim nevarno približujejo Američani, saj so odkrili svojega čudežnega dečka – Phelpsa. In tako se injekcije zlatih medalj kar vrstijo… Ravno včeraj pa smo tudi Slovenci doživeli svoj »zlati krst«. Kozmus je postal nova slovenska maskota.

Ampak niti horde nastopajočih, plešočih in zvirajočih se Rumencev ne morejo zakriti svinjarije,ki se dogaja le nekaj metrov za hrbti športnikov. Že tisto »wanna-be« Ptičje gnezdo je totalno zgrešeno. V Pekingu je zrak tako onesnažen, da še kravatkarji ne morejo dihati, tako da je let čez Peking za ptičke smrtno nevaren (le kaj še čaka ljubljanske golobčke…). Ampak OK, če hočejo super duper gnezdo – pa  naj ga spletejo. A to še ne pomeni, da lahko izseljujejo eno familijo za drugo. Vsaj ne v demokraciji (ki je na Kitajskem cenzurirana beseda). No, najbrž ste že pogruntali, da sem gledala dokumentarec O tem, kako so se olimpijsko razkomotili. Če so jih ovirale vasi, so jih preprosto zradirali. Niso ravno vrgli bombe (vsaj uradno ne), so pa vztrajno podirali bajte. Zgradili nadomestne?? Sanjajte…  In citirano iz www.24ur.com: »Kot še ugotavlja podjetje CSM/TNS, ki je opravilo javnomnenjsko raziskavo, se je gledalcem najbolj vtisnilo v spomin prižiganje olimpijskega ognja.«. NOT!! Nekako se mi zdi (samo ugibam), da so si (mogoče le malenkost) bolj zapomnili, da so jim z buldožerji vozili čez (bivšo) dnevno sobo.

Očitno pa je povprečen Kitajec neprimeren za javnost, saj si je Komisija za duhovnost in civiliziranost v Pekingu izmislila pravila za obnašanje. Torej, če si vrtate po nosu, praskate po riti ali postrani berete časopis, lahko hitro postanete tarča specialistov.

Torej: geslo letošnjih OI: SODELUJEM, PRISPEVAM, UŽIVAM. Drugače povedano:

- SODELUJEM (ko delam plakate za podporo Tibetu)

- PRISPEVAM (plac, kjer je včasih stala moja bajta)

- UŽIVAM (ko mi pustijo, da vsaj odnesem pohištvo in, ker mi ne pojejo psa) 

Evo mene… Vračam se po doooooolgem cajtu (hudiča, kako vas pogrešam). Imam pa dober izgovor. Ne, resno vam pravim – dober je. Daj no, če vam pravim, da je dober. P.O.Č.I.T.N.I.C.E. Uživam jih na polno. Do sedaj sem se šetala po Pagu, Luciji, Pašmanu, Puli in Beli krajini. Vmes učim Francoze kvakat po lublančko (»Kva ti ni jasn«, »Kva bi rd«, »Pejmo se šetat«, »Spizdi«,…). V kratkem me najdete še v Gradišču in Bovcu.

Doma pospešeno razbijamo avte (2 prometni nesreči + neumnost, ki je stala 200 EUR). Nič hujšega, malenkosti *trkam na les*. Menda imamo to v familiji (tamau je že nekaj časa imel doma 1 avto in pol (pol od enega je ostalo po prometni nesreči, ko se je umikal neki ženski in naskočil semafor. Ženska pobegnila. Ko so jo izsledili smo ugotovili, da je fotrova stranka. Nasvet: Ne bežite v Domžalah, ker se (očitno) vsi poznajo)).

Letošnja poletna ugotovitev: Nekateri tipi so *cenzura* (pujski, prasci, svinje – kakor vam sede). Ko so pijani je lahko še 200-kilska ženska njihova princeska. En večer obljubljajo Bahame, naslednjega pa so že preveč zaposleni z naslednjo punco. Dobivam filing da so vredu tipi že ogrožena vrsta. Ostali naj se grejo domov igrat s kockam.

Na morju se stvari dogajajo bolj hitro. Predvsem tiste, ki se ne bi smele. Posledica so strti srčki, ki jih na plaži pustijo Hrvati. Veste, kar vredu folk (če spregledamo celo seanso glede morja in tega, da bi Slovence med turistično sezono najraje naselili v kak vojaški tabor). V Istri itak znajo slovensko toliko, kot to hočejo (»Ma ka si zmešan, tega ne bom plaču?!« - »Molim??«), v Dalmaciji pa se lažje pogovarjaš v kitajščini. Edino slovenskega, kar poznajo pa so: Salome, Bratje Sestre in vinjete. Ja, tudi mene boli…

Počasi pakiram za v Bovec. Če ne bomo celo noč držali šotora (obetajo se nevihte) nam obljubljajo rafting in prelep razgled z neke gore (Don’t ask…).

Dodajam fotkico iz Lucije. MODEL + ANČKA. Ta Ančka je tisti dan obiskala cel kamp (»Vse za dobr dnar…«). Na začetku se je zdel sumljivo »penzionistični« kamp, zvečer pa se je vsulo mladine. 1. vprašanje: »A so tisto u sosednmu šotoru vaši starci??«. 

Akcija Počitnice ali Spraznimo Ljubljano se je že začela. Vozniki avtobusov ne potrebujejo več pomirjeval, kafičem nasproti šol je dolgčas, sendviči ne grejo več v promet – jap, očitno se je res začel čas vsesplošnega uživanja.

In ker imam šele 15 let (jupiiiii, 26. avgusta jih bo padlo 16) sem obsojena na dopust s starci. Jaz. Mt. Fotr. 6 dni. Pag. Scenarij je črn…

Takoj smo izvedeli da od (rečeno na blef) 700 parcel ni prosta niti 1!! Je pa še prostor drugje, kjer plac ni razdeljen, ampak prosto kampiraš. In ta plac je bil frej z razlogom… Polovico tega so spremenili v gradbišče, pred recepcijo pa tudi ne moremo spati, zato smo se vrgli v iskanje malega Nema našega prostorčka, ki ni ravno skromen (s seboj smo imeli prtljage kot najhujši turisti. Če bi nas videli bi 100% mislili, da dopustujemo najmanj 1 mesec). No po kakih 2 urah bluzenja smo našli naš košček zemlje. Moram reči, kar dobra pozicija. Po 3 urah postavljanja naselja Strojan šotorov, arafata, kamp kuhinje in ostalega, nujno potrebnega za razvajenega kampista, smo se dokončno ugnezdili.

Razen 100000 žužkov in konstantnega gledanja trebuhov med mojimi starci (»Ne, ti maš večiga«, »Ne, ti ga maš«,…) in parih pujskov (2 Rusinji (če bi se moji začasni sosedi še malo bolj nosili bi si zlomili tilnik) + nekaj pravih črnih pujsov v ogradi) se ni zgodilo nič šokantnega. Edino Nemški navijači so me totalno zBUUUUUUUjali (s fotrom sva šli mimo horde Nemških navijačev pa me je vprašal, če se upam zadreti GO ESPAÑA!! – seveda sem se mogla :)). Važno da je zmagala ŠPANIJAAAAAA!! Čeprav je bila tekma bolj bedna… Najbolj pa ne maram tempa sprehajanja mojih starcev na dopustu. Ko se šetamo po mestu jaz skočim v šoping po stojnicah in si nanosim 1 tono neuporabnih stvari. A medtem, ko onadva hodita bi jaz lahko podrla in spet sestavila šotor, pomila posodo celega kampa ali pa se šla potapljat. Tempo je res ubijalski

Je pa morje moja ljubezen. Potunkaš vse okoli sebe in se skoraj utopiš ko jim bežiš, po plaži obupano iščeš nekoga, ki je bolj bel kot ti (da se ne počutiš kot The turist), greš čisto po naklučju 20x dnevno mimo šotora s tistimi hudimi tipi, se smeješ kakim italijanskih toastom, ki so totalno rjavi pa se še kar žgejo na soncu in na koncu stokaš nad Bramach odtenkom kože (rdečaaaaaa).

Še iz prejšnjih časov kampiranja pa smo se navadili, da se na dopustu ob prvih 3 kapljicah dežja zbudi cela familija in laufa kopat jarke okoli šotora (ali pa včasih le zapirat hotelska vrata).

Me pa julija najdete v Luciji, na Pašmanu, v Puli in Beli krajini.

Pa še nekaj: ANJA (14.6), TANJA (15.6.), MTA (15.6), PETRA (15.6), TAMAU (16.6), LUKA (16.6), IRMA (24.6), FOTR (25.6), NEŽA (26.6), HANA (28.6), MAŠA (1.7), NEJC (1.7.) IN ANČKA (4.7.) VSE NAJ NAJ!!

Po koncu pouka smo se odpravili na trolo/ bus (kakorkoli že…). Že tako se mi je dovolj mudilo na vlak, a se je vse skupaj kmalu ustavilo. Možnosti sta bili samo 2: ali se je zgodil teroristični napad, ali pa DAN D, ko v Slovenijo pride Bush. V tem trenutku res ne vem, katera je hujša, zgodila pa se je ta 2..

Policistov je bilo toliko, da so skoraj stali eden na drugemu (res ne razumem zakaj mora priti 5 policistov/1 m²). In kmalu bom začela verjeti vicem o njihovi »nadnaravni pameti«, ker so danes križišča en velik polom. Na mestu smo stali celo večnost, ker je eden od teh kekcev spuščal ljudi le iz ene smeri, z druge strani pa so se šoferji lahko le z glavo butali v volan. No, ko smo KONČNO le prišli čez eno križišče se je nadaljevala ista zgodba – cele horde modrih uniform povsod, kamor lahko stopi človeška noga. In tako sem nekaj minut kasneje lahko le še z 10 metrov gledala, kako moj vlak ODHAJA – brez mene, seveda!!

In zakaj tak halo?? Ker so nam v našo državico poslali Grmička(Busha). A se našim politikom res zdi, da se mora zaradi ene ameriške riti ustaviti čas?! Po pravici povedano mi čisto dol visi ali Bush v tem trenutku podpisuje svoje fotografije ali pa se utaplja v Atlantiku. Jaz mu že ne bom hodila pod noge metat rožic (mogoče le kaj tršega). Drugič naj kar 2 tedna prej evakuirajo celo Slovenijo, da se slučajno ne bo kdo znašel na črni listi te velike živine.

Pa celi problemi okoli tega, s čim naj ga nafutrajo. Naslednjič naj ga pošljejo v Mc’donalds in naj se do sitega nažre svoje domače hrane. Pa kje bo spal – pri Ljubljanici pod mostom je še dovolj prostora. Ceste so spraznili v nulo (torej, kamor stopi Bush, trava ne raste več??). Mislim, a si šele predstavljate da bi med svojim šetanjem pohodil pasji drek???? IN TO SLOVENSKI PASJI DREK???? Gotovo bi šlo pol prisotnih politikov takoj na kolena in mu čevlje obrisalo s svojo kravato.

Konec koncev pa: Sloveniji to ne bo prineslo prepoznavnosti saj »ponos Amerike« itak ne bo znal povedati kje je bil. Naj se raje vrne v svojo državo, ker samo tam lahko (vsaj upam) še najde ljudi, ki mu nasedajo (ja, pa se pejmo politiko).

Pospravila svoj brlog namreč (beri: sobo). Vrata se sicer že malo na težko odpirajo ampak dokler jih dejansko še najdem – ni panike. Sicer vse skupaj zgleda kot po bombnem napadu (ali najmanj cunamiju), ampak jaz imam svoj nered totalno pod kontrolo. Če me vprašate, kje imam mobitel: najprej na postelji odmakneš tisti kup cunj (ta desni), potem zmečeš stran še vse zvezke, najdeš kako zapestnico, ki je nisem videla že od prejšnjega vikenda in ugotoviš, da ga sploh ni tam. Potem pa lahko začneš še enkrat od začetka in ga na koncu najdeš v torbi, ki se je prav tako izgubila med kupom cunj (tokrat ta levim).

Takšna je bila situacija še nekaj dni nazaj. Potem pa so naša mati začeli tečnariti v smislu: »Dokler ne pospravš ne greš vn… bla bla bla… sm ti že 100x rekla… bla bla bla…«. Pa sem začela – ne pospravljat, nazaj tečnarit namreč

OK, vam povem skrivnost: NIKOLI, AMPAK RES NIKOLI ne spustite moje mt v svojo sobo same. Ker se lahko zgodi tole: Zadnjič sem odprla omaro, pa je bila nekam sumljivo prazna… Hm… Ampak glede na zgodnje jutranje ure bi takrat v svoji omari spregledala še kočevskega medveda. Pa sem kmalu dojela situacijo: Ko me ni bilo doma se je mt pretihotapila v mojo sobo in si dala duška nad mojo omaro. To bi pomenilo, da zmeče ven pol cunj, ki jih »jaz itak nikoli ne nosim«. Ooo I HATE IT!! Ne vem zakaj to ne počne v svoji omari?! Pri njej bi se lahko rušile police, pokala bi tla, krušile bi se stene, a mt bi vztrajno tlačila (samo še eno) majčko v svojo omaro.

Njahuje pa je tole: Enostavno ne razumem ljudi, ki imajo lahko še spodnje gate po abecednem redu. NE RAZUMEM!!

Otroci, babyji, otročki, kakorkoli: tisti mali hudički angelčki, ki jih poznajo v vsaki familiji.

Imam 3 sestrične, 3 bratrance in sosedovega psa v dnevni sobi. OK pustimo detajle – skratka: imam 3 sestrične in 3 bratrance. Najmlajša sta stara 10 in 7 let. In sta… carja Resno. Sta 2 mala hiperaktivca, ki bi se lahko igrala 24 ur na dan, 7 dni v tednu.

Na vsake toliko časa se grem njuno varuško. Dogaja pa se tole:

Enkrat smo imeli Reševanje male zlate ribice. Doma imajo akvarij z 2 zlatima ribicama (ena je Spiderman, druga ima skrito identiteto (OK, priznam – pozabila sem, kako ji je ime)). No ravno takrat je ena od njiju začela nekam sumljivo postrani plavati. In mi, PETA JUNIOR, smo takoj začeli reševalno akcijo. Preselili smo jo v bivši lonec za kuhanje krompirja in ji naredili generalno čiščenje stanovanja (beri: akvarija). In tako je ribica z imenom X živela srečno do konca svojih dni…

Tamaledva sta res polna idej. Že nekaj časa nazaj sta se skregala, kdo od njiju ima daljše noge (ne glede na to, da je sestrična 20 cm višja).

Včasih sta pri nas na počitnicah. Pa sva s sestrično jedli kosilo – in to hrenovke (oooo ja, long ago ). In ona meni: »A te hrenovke ste doma nardil??« Jaz sem jo gledala kot vesoljčka E.T.-ja, ona pa: »Aja ne, sej res. Pr vs nimate psa!!« Amm…. PROSIM?!
Prvič: na naše dvorišče še ni stopila kurja, kravja, prašičja ali katerakoli noga že.
Drugič: zakaj, hudiča, za hrenovko potrebuješ psa?!

Prejšnji vikend smo doma imeli neko praznovanje in smo s tamalimi igral fuzbal – no ja, mi smo igrali fuzbal, tamaledva sta se šla skoraj bikoborbo. Recimo sestrična ni mogla do žoge, zato je bratranca dobesedno vrgla po tleh in potem tisto nedolžno: »upsi…*jst nč kriva*«. Tudi naprej ni bila pretirano nežna in ga je brcnila direktno na tisto mesto med kolenom in stopalom (ne vem kako se imenuje,vem pa da prekleto boli).

P.S.: Tega se ni naučila od mene…

Sedaj sta že v šoli: bratranec bo gotovo postal predsednik Slovenije, sestrična pa ministrica za šolstvo.

Kaj pa pri vas? Imate že svoje otroke ali vas ob nedeljah prebujajo kar sosedovi?

Že začetek mi ni bil najbolj všeč. Bil je preveč… povprečen. Nobenega šova, nobene drame – nič. Po pravici povedano je bil tako dolgočasen, da sem upala, da bo vsaj kdo padel z odra (bi imeli vsaj 1 zanimivo stvar)…

Voditelja sta popolnoma pasala v tisto vzdušje. Željko je razred zase, a oblečen je bil kot, da gre v pisarno, sovoditeljica pa se je kazala v »povprečnih maturantskih oblekah« (čeprav bi za tako prireditev pričakovala vsaj kilometrsko vlečko in 2 toni Swarovskih kristalov.

1. Črna Gora: preprost komad, brez presenečenj, se pa lepo sliši, ko se tip čez celo dvorano dere: «Tebi ja pripadaaaaaam!!«

2. Izrael: glede na vokal sem na pevcu presenečeno iskala štikle…

3. Estonija: 3 moški( v stilu tistega… joooj… kaj je že… tistega no, ki na TV ob sobotah prestavlja neke škatle…. ZMAGECA?!) + 3 striptizete plesalke, ki se jim koreografija večkrat ni izšla.

4. Moldavija: pevka je hodila po kavču in vmes vneto davila plišastega medvedka. Žalostno…

5, San Marino: zakon komad!! Če veš prevod pa sploh – najboljši mi je verz »kot solza na beli rjuhi«. Pa še pevec je luškan

6. Belgija: tale rdeča kapica mi je obrnila želodec (in to večkrat). Drugače me pa res zanima, kako si zapomniš celo besedilo v izmišljenem jeziku…?

7.  Azerbajdžan: huda zadevca teli hudički & angelčki. Čeprav so na začetku tista krila delovala kot revija Victoria’s secret.

8.Slovakia SLOVENIJAAAA!! Začeli so dobro, pravzaprav zelo dobro. 2 zamaskiranca (kot, da bosta oropala banko) sta se obešala po vrveh, medtem ko se je Rebeka šetala gor in dol po odru. A takoj, ko smo se ogreli je ogrinjalo padlo in Dremljeva se je prikazala v oblekici, ki je bila podobna tistemu, kar nase navlečeš, ko greš v trgovino. Barve: hude, kroj: Čarovnik iz Oza is baaaack!! Potem sta se črna stvora še malo zapeljala naokoli s tistimi čevlji, za katere 5letniki vneto žicajo starše. Komad mi tako ali tako ne sede, sploh pa so naši preveliki optimisti, če pojejo v slovenščini.

9. Norveška: dober vokal, preveč nežna pesem in obleke iz H&M-a.

10. Poljska: Pevka je izgledala, kot, da bi jo za 3 dni pozabili v mikrovalovki, skupaj z »jaz sem morska deklica« obleko pa smo ven dobili hitro pozabljen komad. P.S.: Sorči, zažgane barbike ne vžgejo več!!

11. Irska: Če bi purani res bili taki – jaz ne bi bila vegetarijanka. Sicer pa puranje maskote sploh ne potrebujejo, saj imajo pevko…

12. Andora: Cazanova je že močno izrabljena tema… Ja, to je tista pevka, ki so ji na glavo zabili ponev in ven dobili rogove…

13.  Bosna in Hercegovina: najprej mi »Janko in Metka« nista bila ravno všeč. Ampak freaka sta tako čudna da sta že kar dobra

14. Armenija : lepo, nobenih ekstremov.

15. Nizozemska: katera je že bila…? –ja, še ena, ki je pozabljena v trenutku, ko se konča.

16. Finska: Finci dejansko mislijo, da je metal sedaj nov recept za uspeh. Drugače pa še kar dober komad.

17. Romunija: POZOR!! Obstaja velika nevarnost, da si pri zehanju izpahnete čeljust. Ne, ne zmaga vsaka balada.

18. Rusija: Dima je eden redkih, ki zna ustvariti pop pesem, ki mi bo všeč. In uspelo mu je Se pa še od lani spomnim njegove »spodnje majice« in klavirja z baletko & vrtnicami…

OGLASIIIIIIIII

19. Grčija: kopija Helene Paparizou z njeno »My number one«. Velika favoritka – mi lahko kdo pove ZAKAJ?!

Skratka: ob vsaj polovici pesmi bi se raje prostovoljno z glavo butala v zid. Pri ostalih bi lahko zamižala na eno oko, moji favoriti pa so 1, 5, 7 in 18. No ja… Vsaj BILI so…

PA VAŠI??

Res da je čist neka X zadevca, ki je totalno nepotrebna in blablabla ampak – tole mi je pognal kri po žilah bolj kot ves tale spomladanski sonček (in to meni, ki sem zvesta privrženka zime & snega & jelenčkov,… ).

Zadeva je taka, stoji pa tako: naša razredničarka je, milo povedano: ZMAJ. Pa ne tisti prijazni zmajček, ki te popelje med oblake ampak zmaj, ki ima zalogo ognja večjo kot ZDA  za Iračane.

In še posebej zmajasta je pri neopravičenih opravičenih urah. Tukaj ne zaleže nedolžno opravičilo staršev. Naš zmajček primerja pisavo, kliče domov in glej no glej – če se vse ujema pa pač reče, da so nam naši starši itak čist podrejeni in pišejo opravičila po našem nareku. No ravno danes je imela svoj šov (ki mu nekje rečejo RAZREDNA URA), pa sem se za torek opravičila, da bom nekaj minutk prej šla od zadnje ure, ker moram zaradi zobarja ujeti prejšnji vlak (poudarek na: NEKAJ MINUTK). Potem pa je prišla tista njena slavna izjava: »Aja, a kr tko…« in potem naprej v smislu, da nam je vse drugo bolj važno kot šola. AJAJAJ a niti k zobarju več ne smem?! A naj tudi raje umrem pred njenim kabinetom kot, da bi šla k zdravniku?! Očitno bi še najbolje bilo, da se kar utaborim pred šolskimi vrati, da ne bom slučajno kaj zamudila!! Mislim, a si predstavljate to tragedijo…

Kakorkoli, dejstvo da je NE MARAM ostaja :@

Dajte mi povedat: a učiteljstvo & prijaznost lahko gresta skupaj?

…ker se moram (spet) učiti mi po glavi vhodi vse, kar mi v tem trenutku res ne bi smelo. Po 1 tednu sem nazaj v šoli. Uganili ste – grozno sem jo pogrešala (in potem so pujski poleteli visoko nad oblaki…).

Za 1. maj je bilo… hm… am… kako naj rečem… drugače kot je bilo sprva mišljeno (dolga zgodba). Na koncu sem prespala pri sestrični. Spet sem imela nočne monologe (beri: pogovarjam se s sestrično, ona pa vmes že 5x zaspi – važno, da jaz tega ne vem in vneto razlagam naprej). Zjutraj sva (menda) imeli budnico. Ampak v tistem trenutku bi se lahko s tankom vozili mimo mene, pa se ne bi niti obrnila v postelji.

Razmišljam o poletnem delu v zavetišču. A kdo kaj ve, kako to poteka? Koliko moraš biti star? Je prostovoljno? Nekako se mi zdi, da bom o tem razmišljala samo do takrat, ko bodo prišla prva pogajanja v stilu »kam gremo na morje«. Don’t judge me

Mt se je spomnila super duper ideje: »Veš, za vikend je Bolšji sejem. Zadn cajt da pospravš omaro«. Ooo ja, samo ne svojo

Fotr ne zaostaja. Danes sva se menila, da mi bo na žaru pripravil bučke. V bistvu je izgledalo takole: »No naslednič k bom peku bova šla pa prej v trgovino pa bova mal tiste trave zate kupla«. Sicer je pa zadnjič rekel, da smo vegetarijanci še slabši, ker živalim odrekamo hrano (s tem, ko jim pojemo njihovo zelenjavo).

Našla sem 1 svoj star post. Nikoli objavljen – najbrž z razlogom :

KAJ STORITI KO SE STARCI KREGAJO

Sedim tukaj, sama, lačna, premražena – okej zdej pa pretiravam (ampak lačna sem pa res). Her’s the thing: moj predragi očka ima sindrom predolgega jezika zato boste, če mu kaj ne bo všeč, z zamikom 5 sekund vse dobili nazaj… (nadaljevanja ni, ker se moji starci tudi hitro pobotajo )

Upam, da vozniki LPP nimajo dobrega spomina, ker nočem cel mesec hoditi peš. Bilo je takole: S sošolko sva čakali na trolo (in ne mi govorit, da tisto ni trola - KER JE, čeprav ne vozi po tirih itd.) in ker ona ni našla mesečke sva (poskušali) iti gor zadnji. Pa nama je šofer pred nosom zaprl vrata in odpeljal!! In potem smo kazali nek prst…

A ni danes en tak srčkast dan? Pa ne vem, mogoče se pa samo meni malo metuljčki po trebuhu sprehajajo…

Aaaaaaleluja!! Po pravici povedano je že kar teden… Začelo se je v petek s tistim: »Moniiiii, jst rabm nove hlače… Dej pejt z manoooo…« Pa sva šli. Takoj po šoli. Z ogromno torbo, pa še večjo denarnico (pa brez fotrove bančne kartice, da ne bo koga strah). Z eno roko sva brskali po policah, z drugo pa nazaj obešali stvari, ki sva jih za ritjo podirali s torbo. Trgovinice sva napadali eno za drugo – rezultat: skromen; bolero + verižica. Saj sem imela ogledanih še kar nekaj stvari, pa sem v njih izgledala kot: da sem to oblekla pomotoma, bom v tem nekaj/nekoga pomolzla, se pišem Dremelj, sem obleko izbrala v temi ali pa, da sem izgubila stavo in bila v tole prisiljena.

Evforija se je nadaljevala danes. In to z mt. Vmes sva se nekajkrat skregali ampak rezultat je zavidljiv: jopica + kopalke. Prav ste prebrali, K-O-P-A-L-K-E. Priznam, malo me že vleče na morje…

Ooooo ne, ni še konec. Jutri grem še enkrat. S sestrično. Me je že sedaj strah, ker nazadnje… Že takoj na začetku se mi je zlomila marela (OK nooo… - zlomil se mi je dežnik), zato je absolutno moralo še bolj deževati. Okupirali sva Prešernov trg in se odpravili še na Kongresnega. PAZI, rekla sem, da sva se odpravili, ne pa, da sva do tja kdaj prišli. Najprej obljubite, da se ne boste smejali (vsaj ne tako naglas, da bojo sosedje klicali policijo, ker »gojite neznane živalske vrste«). Izgubili sva se!! Ja, neverjetno, ampak vaja dela mojstra… Vem samo, da sva pol ure hodili v isto smer in se nekako znašli na Aškerčevi. Še sedaj se vsi sprašujejo (sprašujemo), kako nama je to uspelo. To je nekako tako, kot da bi se izgubili na svojem lastnem dvorišču…

Pa vi? Radi nakupujete? Ali se raje priklopite na mučilni stroj, kot pa, da samo stopite noter?