…mene pač vedno nekaj moti…

spackala MONIKA HROVAT

MON(IK)ADE #4

Zapisano pod: miks — monnika ob 22:05, 20.10.2009

Korak za korakom, davek za davkom.

Kamen na kamen palača, zrno na zrno (gensko spremenjena) pogača.

Ob vseh teh reklamah se pomembne novice zdijo kot majhen tisk.

Zastonj all-inslusive – se še kdo čudi, da so slovenski zaporni prepolni?

Recept, prirejen za politike: vzamemo 10 dag masla z glave…

Alternativno zdravstvo še nikoli ni bilo tako smrtonosno.

Človeški um je brezmejen. Dokler človek ne začne razmišljati.

Morda pa nam bodo namesto oklepnikov poslali kar želve.

Moja objava v torek, 20. 10. 2009, v Večeru, rubrika Toti list:

http://www.vecer.com/clanek2009102005478766

  • Share/Bookmark

NESRAMNO DO KONCA

Zapisano pod: miks — monnika ob 18:56, 15.10.2009

Ker mi je tale Urbana (vrednostna kartica za vožnjo z Ljubljanskimi mestnimi avtobusi) že na začetku septembra zmečkala par živčkov, sem se za podaljšanje mesečne vozovnice za oktober odločila, da to opravim direktno na enoti Ljubljanskega potniškega prometa. Da ja ne bo kakšne pomote v trafiki ali kakšnega kričanja in skakanja pred avtomatom. Pa sem se zmotila!! Hudič mi je tistega dne sledil kot senca in me prijazno pospremil tudi na LPP Avtobusno postajo Ljubljana, kjer sem preživela naslednje 3 ure med puljenjem las v vrsti in premosorazmernim prejemanjem in oddajanjem zavijajočih pogledov. GOSPA JASNA D., uslužbenka na LPP AP Ljubljana, ČESTITAM!! Prvo mesto v nesramnosti na dolge proge ste pograbili direktno izza šalterja. Vaši ubijalski pogledi (zaradi katerih Vam je za nekaj časa prepovedano gibanje v bližini ogroženih živalskih vrst), vaša brezbrižnost (ki ste jo zagotovo trenirali dolga leta) in vaše ugašanje mikrofona + zvočnika, preko katerega naj bi me poslušali na vašem okencu, so me ganili do te mere, da sem vašim pristojnim poslala kratko pisemce o vaši ekstremni prijaznosti. Preprosto ni vam para!!

Pozdravljeni!

Imam pritožbo na neprimerno ukrepanje in še bolj neprimerno vedenje Vaše uslužbenke gospe Jasne D. (zaposlene na LPP na AP Ljubljana).

V petek, 2. 10 2009, sem na AP Ljubljana na Urbani želela podaljšati mesečno vozovnico za mesec oktober. Storitev sem opravila, vendar me je v torek na avtobusu presenetil napis, da moja Urbana ni veljavna, zato sem se še isti dan vrnila na AP Ljubljana in poskušala ugotoviti, kako se je lahko to zgodilo. Vse sem razložila uslužbenki ge. Jasni D., ki je stvar nadaljnje urejala. Kolikor vem, je klicala pristojne, ki so ji povedali, da nikjer ni zapisano, da sem to storitev res opravila. Vprašala je, če imam račun, a ga takrat žal nisem imela s seboj. Napotila me je v Šiško, kjer so mi svetovali, naj pokličem telefonsko številko za pomoč uporabnikom. To sem storila, jim podala svoje podatke in čez nekaj časa dobila isti odgovor, da stvar ni bila nikjer zabeležena.

Ko sem prišla domov, sem račun našla (opravljen prav s strani Jasne D.) in ugotovila, da se številka na vrhu računa ne ujema s tisto na moji Urbani. V nadaljnjih telefonskih pogovorih med mojim očetom in pristojnimi organi so predlagali naj, ko sem bom naslednji dan z računom vrnila na AP Ljubljana, zahtevam vodjo izmene. A naslednji dan mi je stvari spet urejala ga. Jasna D. in ugotovila, da je nekomu pred mano tisti petek dvakrat podaljšala mesečno vozovnico, meni pa je sploh ni. Ker sem prejšnji dan zaradi njene napake porabila 3 ure (!) in plačevala za avtobusni prevoz (!), me je zanimalo, kdo bo za to odgovarjal. Dobila pa sem zelo nesramen odgovor v smislu »naj jo kar zaprem v zapor zaradi tega«. Na povračilo potnih stroškov (2 x 1 EUR, ker sem vožnjo plačala direktno na avtobusu) pa se je odzvala še bolj nesramno, češ »lahko bi dala žeton, stroški bodo povrnjeni glede na osnovno ceno 80 centov/vožnjo«.

Ne samo, da sem prav zaradi nje porabila toliko časa in dvakrat zamudila pouk, dobila nisem nobenega opravičila ali vsaj osnovne prijaznosti. Gospa je celo vmes vneto razlagala svojemu sodelavcu o tem, »kako se vedem, kakšna sem, da to ni normalno, da se bom sedaj z njo prepirala za tistih 40 centov spremembe v potnih stroških itd.«. Razumem, da se vsak lahko zmoti, a gospa ni pokazala niti malo obžalovanja, vso zadevo res počasi urejala in s svojim obnašanjem šla čez vse meje!

Okej razumem, vsak ima lahko probleme – morda doma nezalite rože, kosilo še na trgovinskih policah, kričeče in mogoče še plazeče se otroke, taščo za vratom in konstantno lačnega psa, a načeloma se DELO NOSI DOMOV, NE PA DOMA NA SLUŽBENO MESTO. Oziroma karkoli je že privedlo do tega, da sem tisti dan postala mazohistična lutka. Z ljudmi delajo tisti, ki so potrpežljivi. Ne pa tisti, ki bi radi še žrtev svoje lastne napake dali na pol. Saj nisem pričakovala, da bo šla na kolena in mi s solzami močila čevlje, ampak glede na to, da sem zaradi nje imela zagotovljeno še ekskurzijo v Šiško (čeprav mi tam res z ničemer ne bi mogli pomagati), zamujala v šolo in se 3 ure prestavljala zraven njenega okenca, bi pa lahko pokazala vsaj malenkost osnovne prijaznosti in mogoče (samo mogoče…) še kako ultra mini opravičilo. Pozor: mogoče!!

Čeprav mi bo po vsem tem večna uganka ostalo to, kako lahko čipirane kartice (ki jo je pred opravljanjem storitev potrebno položiti na aparat, da jo zazna) ta aparat ne zazna, potegne za zato tisto, ki je morda že kilometre stran… Zanimivo, ni kaj…

  • Share/Bookmark

MON(IK)ADE #3

Zapisano pod: miks — monnika ob 18:11, 15.10.2009

Izbor Miss Slovenije je letos potekal za zaprtimi vrati. Saj ponavadi niti ni dosti drugače…

Kdo pleše, ko se ti polomiš? Odškodninski odvetnik.

Jaz sem za demokracijo. Itak.

Ne delo na cesti, ampak delavci na cesti.

V parlamentu se igrajo skrivalnice: problemi se skrivajo vsepovsod, vodilni pa si držijo roko čez oči.

Sindikati opozarjajo, da bodo šli delavci na cesto. Šefi tudi.

Je Čeferin priimek vaše čistilke? – Ne, zakaj? – Zakaj pa potem vedno pometa pred vašim pragom?

Na realnih tleh ni prostora za glave v pesku.


Moja objava v torek, 13. 10 2009, v Večeru, rubrika Toti list:

http://www.vecer.com/clanek2009101305476830

  • Share/Bookmark

MON(IK)ADE #2

Zapisano pod: miks — monnika ob 17:31, 6.10.2009

Po novem se bo delalo do 65. leta. Za vse, ki se bodo upokojili predčasno, bo v upokojenskem domu organiziran dopolnilni pouk.

Napoved za slovenijo: nad morjem bodo divjali tajfuni, na kopnem tajkuni.

Direktorji in delavci se borijo na pragu revščine, a delavci imajo prednost domačega terena.

Čeprav so banke dobro osvetljene, marsikomu 15. v mesecu pred bančnim okencem pade mrak na oči.

V Sloveniji bi morali uvesti Schengenski sporazum med sosedi.

Kilo kruha. Pa še vinjeto, prosim.

Začela se je nova sezona resničnostnega šova. Slovenija bo spet prikovana pred televizorji, dokler se ne bo nekdo končno nag stuširal.

Moja objava 6. 10. 2009 v Večeru, rubrika Toti list:

http://www.vecer.com/clanek2009100605474845

  • Share/Bookmark

AFORISTIČNO. PRVIČ :)

Zapisano pod: miks — monnika ob 18:11, 29.09.2009

Kriza je velik molj, proračunske luknje pa Murine delavke ne bodo mogle pokrpati.

Pahor je v zadevi s Hrvaško udaril po mizi. Potem pa se je skril pod njo.

Kriza je končana. Ranjeni okrevajo na socialni.

Če bo šlo tako naprej, bodo delavci Gorenja doživeli kratek stik.

Merkur v Vižmarjah obratuje brez dovoljenja. Nekatera podjetja obratujejo brez plač.

Lani smo dobili 2% višje plače, letos 2% daljše nosove.

Devetim preprodajalcem heroina ne bo treba izplačati regresa. Letos bodo namreč kampirali na zaporniškem dvorišču.

Slovenski odgovor na hrvaška pogajanja: B-E-E-E-E.

Moja objava v Večeru, rubrika Toti list (torek, 29. 9. 2009):

http://www.vecer.com/clanek2009092905472728

  • Share/Bookmark

KAJ NAJ SPLOH NAPIŠEM V ŽIVLJENJEPIS??

Zapisano pod: miks — monnika ob 18:21, 24.09.2009

Sem (dokaj) sveže postarana na 17 let in letos sem prvič iskala študentsko delo. No, če bi plačevali iskanje, bi letos zaslužila milijone, dela pa vseeno nisem dobila. Na kakšne čudne zahteve v smislu »potrebno je priložiti sliko« (gre pa za polnjenje polic, kar ponavadi ne zahteva 90-60-90 idealov), sem se že navadila, ni pa mi jasno, zakaj je tolikokrat potreben življenjepis. Oziroma gre bolj za to, kaj na sploh vanj napišem. Mislim, pri svojih 17ih letih ravno nimam za sabo nekih groznih izkušenj v delu (pranje avta, odnašanje smeti in obisk pomivalnega korita najbrž ne štejejo), ostalo pa…. Torej – kako naj bi bil videti moj življenjepis??

Rodila sem se 26. 8. 1992 – 1 mesec prezgodaj, če vprašate zdravnike in 8 mesecev prepozno, če bi takrat vprašali mojega brata (recimo samo, da me takrat ni bil najbolj vesel… Cilj je bil ‘dobiti bratca’). Glasilke sem začela trenirati že v zgodnjem otroštvu, moje pevske sposobnosti so navduševale sosede še 3 ulice stran. Nasprotno je bilo v vrtcu, kjer sem se kot tiha miška najbrž kar zlila s pohištvom. Kdo bi si mislil, da bo tista, ki mi je takrat skrivala copate, po toliko letih ena mojih najboljših prijateljic :)

Osnovna šola se je začela z razredničarko, ki bi lahko v filmu Dracula odigrala glavno vlogo brez kakršnekoli maske. Kakšna sreča, da smo jo obdržali še v 2. razredu :evil: Čez naslednja leta sem več ali manj lepo plezala. Imela sem enoletne hobije (od igranja flavte do jahanja konjev), edino odbojka me je matrala celi 2 leti. Menda sem se iz 5. v 7. razred spremenila. Menda… Res pa je, da sem do 1. letnika postala malo bolj glasna :twisted: Po osnovki sem se stlačila v gimnazijo. Kljub pregovarjanju pedagoginje na naši šoli, naj tja ne grem, sem se odločila za Gimnazijo Moste. In pedagoginja se zaradi tega celo ni ulegla na sredino ceste in mi poskusila to preprečiti… Spoznala sem frende, ki jih hočem imeti ob sebi še takrat, ko se bom s palico majala po pločniku in za sabo delala kilometrske zastoje. Spoznala pa sem tudi lubija :) Vmes sta se vrinila še nastanek bloga in pisanje satire za časopis Večer. Pa še milijon dogodkov, ki naj ostanejo cenzurirani.

Sedaj sem v 3. letniku, še vedno živim na isti lokaciji in še vedno moj brat nima bratca. V prostem času se znajdem na tem (spletnem) mestu, sprehodim kakega sosedovega psa, okupiram lubija in frende ali pa po telefonu (največkrat z Romano :) ) opravljam maratonske pogovore. Redno se rekreiram na relaciji soba-hladilnik, sanjam o novinarskem uspehu in na stolu poganjam korenine, ko se trudim najti študentsko delo.

LP, monnika

Hja, zagotovo se bodo kar tepli zame :lol:

  • Share/Bookmark

PREKLETSTVO ASFALTA

Zapisano pod: miks — monnika ob 17:01, 23.09.2009

Slovenci na cesti nismo ravno med najbolj pridnimi. Pogosto se nam noga kar nekako »zatakne« na pedalu za gas, stop-znak je le modni dodatek k travi, prehitevanje čez polno črto našemu egu doda extra točko, sem pa tja pade še kaka rdeča luč. Največji sovražnik štirih koles pa je alkohol, ki je inventar na vsaki zabavi.

Vse v redu in prav, če v stanju v rožicah ostaneš na tistem mestu, veselo poješ, plešeš in… bruhaš. A kaj, ko velikokrat sledi vračanje domov v smislu »Tako sem pijan, da ne morem niti hoditi – bom šel kar z avtom«. Vsaka tretja prometna nesreča se zgodi ravno zaradi vsemogočnosti teh voznikov po tem, ko oči prevečkrat vidijo (zopet prazno) dno kozarca. Kljub temu, da so kazni že res drage, so očitno še vedno prekleto nizke, drugače bi bile ceste spucane pijanih voznikov. Tako pa vozniki policiste konstantno financirajo. Če se dovolj potrudijo, v zameno dobijo celo točko. A po 18-ih nikakor ne pričakujte krožnikov ali brisač.

To pa se spremeni, če ste sami v modro-beli uniformi. Naš uniformirani vzor bi lahko poimenovali Modri dirkač. Še najmanj v prekršku so, ko imajo svoj avto lepo parkiran, medtem ko v rokah držijo zlobno črno napravico in jo usmerjajo k nič hudega slutečim voznikom. Pa še to ne vedno, saj se je ravno zadnjič eden takole ugnezdil in spravil na delo kar na odseku, ki je namenjen avtobusni postaji. Sicer pa je na internetu posnetkov o njihovi prehitri vožnji dovolj za celovečerec. Ali pa pred kratkim osebno videna stvar, ko se je policist na motorju najprej spravil prehitevati v križišču, tam zavil levo in nato čez polno črto še enkrat prehitel avto, samo zato, da ga je lahko izsilil s tem, da je takoj zatem zavil še desno, za kar se je moral avto za njim pošteno obesiti na zavoro. Sami sebi pa najbrž ne bodo napisali kazni, kajne??

  • Share/Bookmark

KO V VRSTI SKORAJ DOČAKAŠ PENZIJO

Zapisano pod: miks — monnika ob 21:14, 2.09.2009

Veliki slavni september se je začel v svojem slogu: kilometrske vrste, papirji, štempljanja, potrdila in maratonski sprehodi po opravkih. Torej, današnji scenarij: hitro zaključim v šoli, pri okencih stežim mesečki za mestni in obmestni promet in ostane mi frej večina popoldneva. Hja, če bi res tako šlo…

Najprej se po doooolgem čakanju zatakne pri mesečki za avtobus & vlak. Nimam potrdila za subvencijo, ki pripada dijakom. So what?? Ga pač nimam, bom že prežvečila tiste 3 evre. Ampak ne, potrdilo je menda OBVEZNO. Obupam in se že tlačim v naslednjo vrsto, tokrat za LPP. Štala okrog Jankovičevih kartic je na vrhuncu. Še preden sploh prilezem do šipe, ki skriva tipa za šalterjem, me že v vrsti razveseli novica, da sem spet brez enega potrdila. Izpolnim še to in izvem še, da se, če hočem dobiti Urbano, gužvam v napačni vrsti. Torej gremo na Bavarski dvor. Bemtiš, pa ravno takrat, ko sem že skoraj postala optimistična.

Prispem in si z rokami pokrijem oči, da mi ne padejo iz glave, ko zagledam THE VRSTO. Ne samo, da je folk stal izven stavbe, kolona se je vila še čez bližnji kafič in naprej do sredine trga. Kot da na koncu čaka Madona in deli zastonj muffine!! No, pa pejmo… (Vmes se po mobiju pogovarjam z lubijem – dokaz, koliko me je poslušal: »Nč lubi, grem jst zdej umret tuki v vrsto«. – »Okej vredu, adijo« :mrgreen: ). V polni pripravljenosti sem v rokah držala 100 stvari, ko so nas razni promotorji vzeli na tarčo in nas z vseh strani obložili s papirji in vzorčki. In še vedno čakam… In čakam… In čakam… IN GLEJ GA NO!! –> čakam…

Ko sem z »en mali slonček se je pozibaval…« že nekje okoli milijon, pokličem frendico, da preverim, kakšno je stanje v Šiški, kjer se dela isto zadevco. Informacija: 5 minut z busom + 5 tam in vse je pošlihtano. Pobegnem, še preden me kartic lačni ljudje poteptajo, zlaufam do postaje in se ugnezdim na busu. Hmm, nekako se mi tole ne zdi v smeri Šiške ampak… Ziher kje zavije!! Ker sem vedela samo, da se moram spravit dol takoj po tem, ko vidim bencinsko postajo, sem na smer totalno pozabila in dol stopila… Nekje pač. Amm… Kje, hudiča, je to?? Pihala in praskala sem na polno. In ko me je že malo nestrpna klicala ista frendica, sem rekla, da pridem takoj, samo še med ena vrata si zaprem glavo :mad: Seveda, bravo Monnika, čez tisoč postaj si se peljala s PRAVIM avtobusom, a v NAPAČNO smer!! Here we go again, isti postopek v obratni smeri, končno pravi plac in končno mesečka.

Pa spet nazaj na glavno in po okencih prosjačit, če bi mi kdo pogledal čez prste. Saj štempelj sem imela, samo ne na tapravem listu!! Jaooo, najraje bi dala enega izdelat pa naj se zaradi mene cel dan štempljajo po čelu :evil: Pa toliko potrdil, kot da hočem zeleno karto. In spet k šolski tajnici po nove liste se zdi grozljiva misel, saj me je (vsaj prejšnja) vedno tako gledala, kot da sem terorist in sem prišla po dovoljenje za orožje. Najbolje, da iz šole izruvam opeko, da mi bodo verjeli, da jo res obiskujem.

Skratka: rezultat vlačenja po Ljubljani in kuhanja v avtobusih je dokaj porazen. Držim pesti, da bom jutri imela več sreče. In več potrdil & štempljev.

  • Share/Bookmark

SMO SLOVENCI NA HRVAŠKEM NUJNO ZLO??

Zapisano pod: miks — monnika ob 23:48, 21.07.2009

Čeprav se politiki trmajo, sem letos že parkrat skočila na našo »temno stran«.

Koordinate pod našo južno mejo me spremljajo že celo življenje, saj imajo moji starši nek fetiš na Hrvaško in sem tako vsako leto namakala (čedalje večje) noge v hrvaškem morju. Čeprav včasih paše tudi to, me večinoma ne ganejo 100urni poleti do valanja po betonirani hotelski plaži okrog bazena. Sanjske zadevice pa se v takih krajih lahko končajo že 5 metrov od hotela, ko prideš na ulico med domačine. Notri udobje in razvajanje, zunaj pa raztrgani otroci, ki bi ti radi prodali vsako rastlino, ki raste za cesto. Pa ne zato, da bi si potem kaj privoščili. Zgolj zato, ker jim vaš denar pomeni njihovo kosilo, ki ga včasih sploh ni.

V pričkanju glede vstopnice za EU sem sicer zagreta navijačica za Slovenijo, a prepričana sem, da je to stvar politike, ne pa splošnega mnenja naroda. Skoraj prepričana… Mogoče čisto malo v dvomih… Mejčkeno… OKEJ, NIMAM POJMA, KAJ NAJ SI MISLIM!! Zdelo se mi je: »Dobro, Hrvaška pač želi prilesti do EU. Politiki bi za to storili vse, narod pa zagotovo ni tako zloben. Saj vejo, kakšna je situacija. In glede na to, da se poleti pol Slovenije preseli na njihovo obalo, jim gotovo ostane kak milimeter spoštovanja.« Potem pa pogledam malo bolje…

- V trgovini za pultom stoji pravi tujejezični slovar, a se zatakne pri tem, ko hoče Slovenec kupiti kilo kruha. Takrat vse njegove besede postanejo takoooo nerazumljive… Medtem ko se on trudi s petminutno mimiko in skakanjem okoli vitrine, mu prodajalec pošilja začudene poglede in se z izbuljenimi očmi »grozno trudi ugotoviti« kaj lačni revež hoče.

- Jedilnik bi prej našli v egipčanskih hieroglifih kot v slovenščini. Tudi letaki bodo prej natisnjeni v jeziku eskimov. Čeprav me je ta vikend sredi recepcije skoraj kap, ko sem zagledala malo slovensko zastavico na listku z informacijami. Poglej, poglej, nekdo je le opazil da četrtina njegovega kampa naseljujejo Janezi…

- Na poročilih zvečer najprej povejo, kaj hudobnega je tokrat rekel Pahor. Zatem je lahko novica, da bo jutri v Zagrebu teroristični napad, da je pogorelo pol Dalmacije ali pa, da bo Hrvaška v 48ih urah bankrotirala, pa večina Hrvatov ne bo niti trenila z očesom. Povzetek celotne oddaje bo samo: SLOVENCI SO …tralala…

A hrvaški turizem brez Slovenskih obalnih nagcev bi bil… Saj se da preživeti, samo kakšen pas bi bilo treba zategniti. Še posebej Istri bi se pošteno kolcalo po Novakovih. Na koncu še vedno ne vem, če je dober morski razgled res vreden hrvaškega teptanja. Bi se morali upreti in pokazati, da konec koncev tudi pohlevne ovčke imajo zobe??

  • Share/Bookmark

SE BOM RES NAJEDLA ZAREČENEGA KRUHA??

Zapisano pod: miks — monnika ob 20:44, 9.06.2009

Kaj res pojemo največ zarečenega kruha?? Kateri okus pa je vam najbolj všeč: krivda, obžalovanje ali prizanje napake?? Ga bom tudi sama nabavila kakšno kilco??

Res je, sovraštvo je skrajno utrujajoča zadevca. Maščevalni pogledi in metanje polen pod noge bi lahko postali nova olimpijska disciplina. Morda bi ravno jaz domov odnesla glavno nagrado…

*************************

PRIPIS: Pa sem de ga res najedla. In veste kaj?? BIL JE PREKLETO DOBER!! :) Včasih se pač splača dati še eno priložnost… ;)

  • Share/Bookmark

 

Blog …mene pač vedno nekaj moti… | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |