…mene pač vedno nekaj moti…

Znam skuhati čaj, slabo kavo, zažgano meso (še dobro da ga jaz ne jem), razkuhane cmoke, pogreti mrzlo sirovo lazanjo, surova jajca, zavreti vodo in jo pozabiti soliti ampak MUFINE PA OBVLADAM!!

Prvič sem jih naredila iz napačnega recepta za marmorni kolač ampak so bili sumljivo dobri. Naslednjič so bili razliti po celi pečici, za tretjič raje ne povem… Ampak sedaj so že za v javnost. Nazadnje sem jih pekla, ko sem izgubila stavo.

Danes naj bi si sama naredila kosilo oz. nekaj temu podobnega. Ker sem večni obsedenec s testeninami mimo njih nisem mogla. Pa poskusimo nekaj novega… Kupila sem si omako (če ne bi pisalo ne bi vedela, da je tole užitno, sploh potem, ko sem jo odprla). Že ob prvem poskusu se mi je obrnil želodec. Iuuuuuu!! Kaj, hudiča, je to?! Grem v hladilnik po kozarec in začnem brati: »Aromatizirana pekoča omaka z marelicami, rozi… - A JE KDO REKEL PEKOČA?! V naslednjem trenutku sem stala nad straniščno školjko in z vilico vneto praskala vsebino s krožnika.

Ženski del moje familije nasploh rad kuha. Tudi če ima okus po žaganju, obliko povoženega čevlja in barvo pasje radosti – kar se skuha v naši familiji je (skoraj) vedno pohvaljeno.

Pa pri vas? Se kaj od vaše kuhe dejansko da pojesti?

S fotrom se lahko spričkava kjerkoli in kadarkoli, če kdo omeni 2 stvari: prva je moje vegetarijanstvo in druga je ena mojih največjih ljubezni – kuža.

Hočem ga že toliko časa, kot hočejo Hrvati priti v Evropsko unijo – celo večnost. Ni problem v prostoru, ne v denarju, najbrž tudi ne v skrbi – problem je v mojih starših. Že za mačko sem morala za 20 let vnaprej obljubiti vse…

Dobili smo jo prek moje sestrične, saj so doma dobili novo mjavkajoče leglo. Prišla sem z namenom, da si izberem mucko, pa je na koncu ona izbrala mene (zaspala mi je v naročju). Vožnja domov je bila, milo rečeno, GROZNA. Verjemite, tisto oglašanje ni bilo podobno mijavkanju, bolj oglašanju Titanika. Zdelo se je, da se tistih 5 minut prevoza ne bo nikoli končalo… Pa se celo je. Prvo noč ni spala niti minute, zato nisem tudi jaz… Si je pa privoščila prvi dan in mi cel dan spala v naročju, tako da so mi zaspale že vse 4 okončine, riti pa sploh nisem več čutila… (to ostaja njen fetiš)

Po vsem tem se mi zdi, da bi dokaj normalno preživela še 4 tačke več pri hiši. Pač bi vstala malo prej – ok ZELO prej ( prve dni bi najbrž stoje zaspala za vsakim vogalom), na sprehodih bi si ga izmenjavala z bratom , ga, če bi zmanjkalo časa, komu podtaknila in ga vmes totalno razvadila. Vprašanje pa je, kako bi ga sprejela naša mačja diva…

Ampak ime… Joooooj, kako naj izberem ime… Bratov predlog je totalno neuporaben: BORAT (halo?!, pa saj si nebi upala v javnost, kaj naj se po ulici derem: »Boraaaat, Boraaaaat!!« - emm… NOT). No z mojim se noben ne strinja: MUFFIN. Sicer pa je verjetnost, da ga dobim takšna, kot da se Oprah pobarva na blond.

Zanima me, če je kdo od vas že šel čez vse to in mi lahko predlaga, kako spraviš skupaj egoistično (ampak prelepo) mačko in kužija? Pa še pasma: zlati prinašalec ali bernski planšar? Ime? Skratka: S.O.S.!!

OK, vrsta na blagajni v trgovini z oblačili – sprejemljivo, vrsta v Mercatorju med glavnim odmorom – OBUPNO.

Vsak dan se ponavlja ista zgodba – prvotni šok pri vhodu v Mercator se stopnjuje do vrste za kruh. Povsod kamor stopiš je noga, kamorkoli se obrneš dijaki in… UPOKOJENCI!! To res ne bo pravično do ostalih upokojencev, leti pa na tiste, ki to počnejo, ker so pri nas res večinoma starejši ljudje (sicer pa nimam nič proti njim ). V bistvu starost ni pomembna, pomembno je, kaj počnejo.

Večina Ljubljančanov se spretno izogiba trgovinam, ki se nahajajo blizu srednjih šol. Poznamo pa ljudi, ki jim je v življenju pač dolgčas in je njihov vrhunec dneva, če kako urico preživijo izven hiše, četudi je to v neskončno dolgi vrsti v trgovini – druge razlage pač ne najdem, zakaj se oseba s celo goro časa spravi v trgovino ravno tisti trenutek, ko jo za pol ure okupiramo dijaki. Vsak dan seštevamo minutke, če nam bo uspelo priti točno na uro (še posebej pri tistih predmetih, kjer profesorji že na začetku ure s tistim posebnim nasmeškom držijo kuli in komaj čakajo, da bo kdo »nasrkal« zaradi zamude, pa mintuka gor ali dol).

Pa če bi ti ljudje vzeli vsaj samo malo stvari… AH KJE!! Velikokrat je tekoči trak premajhen za vse njihove želje, kupijo lahko tudi več kot vsi dijaki skupaj – naenkrat, seveda. Potem ne dela bančna kartica, koda na sadju je napačna, bankovec je sumljiv, znesek je prevelik, mleko ima pretečen rok trajanja in tralala tako naprej. Mi pa čakamo, čakamo, čakamo, čakamo in (o, ja) čakamo!! Potem pa imamo 2 izbiri: lahko pojemo še preden rečeš O-T-O-R-I-N-O-L-A-R-I-N-G-O-L-O-G, ali pa jemo s povprečno hitrostjo normalnih ljudi in avtomatsko – zamudimo.

Torej, PROSIM, PROSIM, PROSIIIIIIIM – vem, da večina ne more izbirati ure svojega nakupa, ostali pa se nam, prosim, med tem časom umaknite, ali pa se potem vsaj ne jezite na pripombe, ki vam ob tem ne uidejo.

P.S.: Hvala pa vsem tistim, ki nas prijazno spustite naprej

Pravzaprav ne vem, zakaj. Se je pač zgodilo… Malo pomanjkanja časa, volje, teme sigurno ne Najbrž je prevladala lenoba in občutek, da sem edina, ki ga sploh še bere.

Danes imam dan žalovanja, ker je koncert za petek odpovedan - ja, ja Tokio hotel - hvala, ker se ne boste SPET spuščali v to…

Moram se še izpovedati, da sem pozabila, da danes pišemo test (vedela sem, da profa za ang nima vseh možganskih celic (vsaj ne delujočih) in nam je napovedala test za dan, ko na urniku ang sploh ni, nisem pa vedela, da je tako hudo, saj nam je test napovedala na velikonočni ponedeljek, zato smo ga avtomatsko pisali danes).

Moj husjki pujski (beri: mucek) je 14. marca praznoval svoj 5. rojstni dan in dobil totalno fancy ovratnico (čeprav se na začetku ni najbolj strinjal…). Poseldica velikonočnih praznikov je njegov nov vzdevek: ŠUNKI

Še malo jamranja: danes me čaka še kup naloge, umiti si moram lase & nujno potrebujem nov lak in NE, ne sanja se mi, kdaj bom to storila.

Vsekakor pa lep pozdrav & malo sočustvovanja, prosim ;)

Prilagam sliko slavljenca a.k.a MISS KITTY 

Najnovejša, najboljša & najlepša novica tega dneva: JUTRI BO SNEŽILOOOOOOO do nižiiiiin!!

Ko smo že skoraj obupali nad pravo zimo, se pojavi tole… Sneg, sneg, sneg,… – zaradi redkosti že skoraj znamenitost. Stvar, ki dneve naredi lepše & čarobne (ajajaj to že malo spominja na romantiko ) – še bolj pa noči…

…Na replayu se vrti Love like witer od AFI…

Upam, da me v vsem tem navalu snega jutri ne bo kdo zalotil, ko na postaji ležim v snegu in delam anglečke…

Ajsi pajsi, kaj bom pa zdaj oblekla?!

Prilagam: http://www.youtube.com/watch?v=y5RAucu2z0M (ker ne znam drugače naložit…:) )

Konec januarja smo s familijo odšli na smučanje v Kranjsko Goro. OK , vse lepo in prav do tistega petka…

Mt & fotr sta šla pod smučiščem v nek kafič, jaz sem prišla malo kasneje. Sledi račun in se odpravimo, ko mt spregleda stopnico, pade čez in na drugi strani z glavo udari v stol. Meni sploh ni bilo jasno, kaj se dogaja, ko sem se zavedela, da na tleh leži ona. Začela sem kričati, naj pokličejo rešilca. Mt se sploh ni spremikala, fotr se je drl in klečal zraven, ter jo pobiral.  Vsi so le gledali, le nek Italijan je fotru pobiral kapo. Prihajal je en zmeden natakar za drugim (1 je obljubil led, pa se potem sploh ni vrnil). Mt je močno krvavela iz glave, folk pa kot, da so v kinu – sedeli in gledali!! Prišel je še en natakar (a.k.a. šef?) in fotr se je zdrl še nanj. Preklinjal je stopnico in vztrajno obljubljal, da jih bomo tožili.

Mt smo nekako spravili do reševalne postaje, kjer je dobila prvo pomoč, in kasneje do kliničnega centra, kjer je dobila 3 šive. Med čakanjem je fotr spet glasno preklinjal arhitekte & njihove stopnice. In ravno nasproti je sedel eden od njih :). On nam je kasneje povedal, da bi v takih primerih morala stopnica biti označena z rdečim trakom ali »Pazi, stopnica!«, ali nečem podobnim. Tam ni bilo nič!! Sploh pa je bila tam stopnica popolnoma nepotrebna. Dvignjeni sta bili le 2 mizi – to lahko počnejo v ljubljanskih kafičih, ne pa na smučišču no, lepo vas prosim ljudje – s pancerji težko hodiš že po ravnem!! Pa saj nisem Mcgyver, da bom na vsakem koraku gledala, kdaj bo smrtnonsna kombinacija mokre ploščice-pancerji-stopnica usodna tudi zame.

Seveda tega nismo mogli kar tako pozabiti, zato smo poklicali Poravnavo, da bi svoje grožnje tudi uresničili. Nekaj rutinskih postopkov… Eden od njih je bil, da moramo od kafiča & reševalne postaje dobiti izjavo o tem, kaj se je dogajalo. Včeraj smo to tudi dobili in bolj kot na izjavo vse skupaj spominja na eno veliko packarijo!!

Citiram: »V objektu snežene plaže »Oštarija« se je 01. 02. 2008 okrog 10.00 zgodil neljubi dogodek in sicer starejša gospa (Slovenka) je spregledala stopnico v objektu in tako nesrečno padla, da si je poškodovala levo stran glave. Prisotni delavec Igor Sajovic ji je nemudoma ponudil pomoč, vendar je soprog pomoč odklonil. Omenjeni delavec je odšel po pomoč na smučarsko postajo prve pomoči, ki se nahaja v bližini. Tudi ta pomoč je bil s strani soproga poškodovanke zavrnjena.« podpisana sta Damjan Fuchs in Igor Sajovic. 

HALOOO?!  Sploh ne vem, kje naj začnem kritizirati.

1. …starejša gospa - moja mt je stara 43 let (in ne, tega vam nisem jaz povedala ). Sicer ne vem, po katerih kriterijih je stara, vem pa, da brez ustreznih oznak ne moreš videti stopnice - ne glede na starost

2. …nesrečno padla - in čisto tako, nesrečno, bi lahko dobila pretres možganov

3. …prisotni delavec - nemudoma nudil pomoč - aja, zakaj pa tega jaz nisem videla (pa sem bila ves čas zraven)

4. …soprog pomoč odklonil - in kje, hudiča, so pomoč ponujali?! Tisti Italijan s kapo?!

5. …tudi ta pomoč je bila s strani soproga poškodovanke zavrnjena - sploh ni bila zavrnjena, saj so ji rano oskrbeli. Tudi fotr se tu ni nič pritoževal.

Skratka: ena laž je hujša od druge. Svojo malo zgodbico so priredili do konca, kljub vsaj 20 (očitno nepremičnim) pričam. V Kranjski Gori trenira ogromno naših mladih smučarskih upov - je res potrebno čakati, da si bo eden od njih v kafiču zlomil vrat?!

Jutro se je začelo…povprečno, o.k. malo boljše od tega, ker nam je odpadla prva ura (spet smo se, čisto nedolžno, izognili spraševanju).

Na vlaku sem, tipično, stala. S frendicama sem izstopila na postaji. Pogledala naravnost in… Kar naenkrat je bil dan lepši. BIL JE TAM. Pač, neka mala simpatija, ravno toliko, da imam na vlaku vsake toliko časa dober razgled. Ravno sem ga s frendicama hotela začeti opravljati (pozitivno, seveda). Ker nista vedeli, o kom govorim, sem jima ga hotela pokazati. Pogledam v njegovo smer in… TUDI ONA JE BILA TAM!! Ob njem, z roko v roki. »Ah nič, pozabi«, je bil še moj zadnji komentar. Pa kako je to mogoče?! Saj… No ja… Brez veze…

Na bankomatu je sledil še 2. šok. Ker je bilo moje razmišljanje še preveč prilagojeno jutru, sem malo narobe dojela stanje na mojem računu. Po veliki paniki, sem končno ugotovila, kaj se dogaja na moji kartici – vse je bilo ql, samo jaz & jutra smo slaba kombinacija.

Na srečo je bilo vsaj v šoli vse vredu. Malo sem »mutila« in lepo prišla skozi vse predmete Upam, da mi bo to uspelo tudi jutri – ne sprašujte kako, ker še sama ne vem!!

(Beri: moje zimske počitnice)

Zaradi vročine so se začele že prej (ja, ja spet stokam). Tako da so bili do torka vrhunci mojih dni, če sem lahko za 1 uro pozabila na strašljiv termometer s strašljivimi številkami.

Naredila itak nisem nič, vsaj ne pametnega.

V sredo je bil Kino day. Še nikoli nisem sedela k Koloseju v tako prazni dvorani – vsak gledalec bi lahko zavzel svojo vrsto. Pogledale smo si film Vedno priča, nikoli nevesta (nimam pojma kje so dobili ta prevod, glede na to, da je originalni naslov 27 dresses??). Bil je kar v redu, mogoče preveč predvidljiv. Sledil je, seveda, happy end. Po filmu kar nismo mogle narazen (sem se že poslovila, pa smo spet govorile 1 uro).

V četrtek sem smučala s sestrično in bratrancem – bilo je ful dobro. Malo nas je razganjalo, tako da dolgčas ni bilo – recimo pred nama s sestrično se je peljal bratranec. Začel se je dreti in nama migati z ritjo – skratka izzival, ker sva ostali zadaj. In potem sestrična nazaj: »A se goooooonš?« - o ja, zelooooo naglas.

V petek smo spet smučali na noro nagužvanem Krvavcu. Bilo je… kakor pač je lahko, če si sam s starši. Šlo bi tudi brez fotrovih komentarjev v doooolgi vrsti, kot so: »Fantje to je 6seda, a ne znate štet?«, »A mislš kej dol pridt al boš kr sred hriba ostala?«. Sicer je bilo kar vredu. Zvečer so šli starci na koncert Wernerja. Mt je prišla domov totalno navdušena, da mu je dala roko – cel dan sem jo spraševala, če si jo bo dala sedaj plastificirati.

Včeraj brez večjih pretresov. Sprehodila sem Brinčija Binčija – črnega koker španjela, nekaj najlepšega, kar je svet videl, pa tudi hiperaktivnega – ne spregleda nobenega vogala.

Danes praznujemo rojstni dan. Začne se s kosilom, upam, da se ne konča z zajtrkom naslednji dan – folk, jutri je šola!!

(še vedno) počitniški pozdravček!!

Bel sneg, neudobni pancerji, nerodne smuči, nepraktične palice, ogromne rokavice in še večja kapa – a ni smučanje nekaj najlepšega, kar se ti lahko zgodi pozimi?

Ko nekako 10000x preveriš vremensko napoved, poiščeš vse dele smučarske opreme, sam sebe prepričuješ, da nisi tako prehlajen, da nebi mogel iti in najdeš prevoz – ja, potem lahko greš smučat.

Najprej je na vrsti Misija nemogoče – iskanje parkirnega prostora. Na smučišču sledi gužvanje v vrsti in že si na sedežnici, od koder imaš odličen razgled na vse padce, ki se trenutno dogajajo spodaj na smučišču. Na vrhu je potreben pogum (ali pa prijatelj, ki te porine navzdol po hribu), da začneš tisto klasično levo-desno, desno-levo zavijanje (ali pri meni včasih levo-desno, desno, desno, desno – AUUUČ – levo). Na poti paziš, da koga ne podreš in hkrati gledaš okoli, da tebi kdo ne skoči za vrat, če nisi ravno ljubitelj dreves pa vsake toliko časa pogledaš še na progo. Do doline prismučaš ali pa svoje opravi gravitacija. Čaka te le še  tovorjenje vse krame do parkirišča, kjer spotoma še prešteješ vse nove praske na avtu, ki so jih povzročili dopoldanski smučarji.

Letos zimske idile ravno ni bilo, upam, da še pride

Lekadol plus C, Angal, Lekadol, Neo angin, Actimel in čaj v potokih – to je moj jedilnik zadnje 3 dni.

Že od petka sem obsojena na vročino… Poležavam na 101 način, se drogiram z vsem kar prodajajo v lekarni, zamujam stvari, za katere se menimo že celo stoletje in se (večino časa) smilim sama sebi. Kombinacija vsega tega pa me dela že pošteno depresivno!!

 Ponoči ne spim, ker kašljam, podnevi ne spim, ker ne morem. Jem samo tisto s pripisom: Pred uporabo natančno preberite navodilo! O tveganju in neželenih učinkih se posvetujte z zdravnikom ali farmacevtom.  In ker se počutim kot v karanteni s tem postom dokazujem svetu, da sem še živa.

Bolan pozdravček*