Ker mi je tale Urbana (vrednostna kartica za vožnjo z Ljubljanskimi mestnimi avtobusi) že na začetku septembra zmečkala par živčkov, sem se za podaljšanje mesečne vozovnice za oktober odločila, da to opravim direktno na enoti Ljubljanskega potniškega prometa. Da ja ne bo kakšne pomote v trafiki ali kakšnega kričanja in skakanja pred avtomatom. Pa sem se zmotila!! Hudič mi je tistega dne sledil kot senca in me prijazno pospremil tudi na LPP Avtobusno postajo Ljubljana, kjer sem preživela naslednje 3 ure med puljenjem las v vrsti in premosorazmernim prejemanjem in oddajanjem zavijajočih pogledov. GOSPA JASNA D., uslužbenka na LPP AP Ljubljana, ČESTITAM!! Prvo mesto v nesramnosti na dolge proge ste pograbili direktno izza šalterja. Vaši ubijalski pogledi (zaradi katerih Vam je za nekaj časa prepovedano gibanje v bližini ogroženih živalskih vrst), vaša brezbrižnost (ki ste jo zagotovo trenirali dolga leta) in vaše ugašanje mikrofona + zvočnika, preko katerega naj bi me poslušali na vašem okencu, so me ganili do te mere, da sem vašim pristojnim poslala kratko pisemce o vaši ekstremni prijaznosti. Preprosto ni vam para!!
Pozdravljeni!
Imam pritožbo na neprimerno ukrepanje in še bolj neprimerno vedenje Vaše uslužbenke gospe Jasne D. (zaposlene na LPP na AP Ljubljana).
V petek, 2. 10 2009, sem na AP Ljubljana na Urbani želela podaljšati mesečno vozovnico za mesec oktober. Storitev sem opravila, vendar me je v torek na avtobusu presenetil napis, da moja Urbana ni veljavna, zato sem se še isti dan vrnila na AP Ljubljana in poskušala ugotoviti, kako se je lahko to zgodilo. Vse sem razložila uslužbenki ge. Jasni D., ki je stvar nadaljnje urejala. Kolikor vem, je klicala pristojne, ki so ji povedali, da nikjer ni zapisano, da sem to storitev res opravila. Vprašala je, če imam račun, a ga takrat žal nisem imela s seboj. Napotila me je v Šiško, kjer so mi svetovali, naj pokličem telefonsko številko za pomoč uporabnikom. To sem storila, jim podala svoje podatke in čez nekaj časa dobila isti odgovor, da stvar ni bila nikjer zabeležena.
Ko sem prišla domov, sem račun našla (opravljen prav s strani Jasne D.) in ugotovila, da se številka na vrhu računa ne ujema s tisto na moji Urbani. V nadaljnjih telefonskih pogovorih med mojim očetom in pristojnimi organi so predlagali naj, ko sem bom naslednji dan z računom vrnila na AP Ljubljana, zahtevam vodjo izmene. A naslednji dan mi je stvari spet urejala ga. Jasna D. in ugotovila, da je nekomu pred mano tisti petek dvakrat podaljšala mesečno vozovnico, meni pa je sploh ni. Ker sem prejšnji dan zaradi njene napake porabila 3 ure (!) in plačevala za avtobusni prevoz (!), me je zanimalo, kdo bo za to odgovarjal. Dobila pa sem zelo nesramen odgovor v smislu »naj jo kar zaprem v zapor zaradi tega«. Na povračilo potnih stroškov (2 x 1 EUR, ker sem vožnjo plačala direktno na avtobusu) pa se je odzvala še bolj nesramno, češ »lahko bi dala žeton, stroški bodo povrnjeni glede na osnovno ceno 80 centov/vožnjo«.
Ne samo, da sem prav zaradi nje porabila toliko časa in dvakrat zamudila pouk, dobila nisem nobenega opravičila ali vsaj osnovne prijaznosti. Gospa je celo vmes vneto razlagala svojemu sodelavcu o tem, »kako se vedem, kakšna sem, da to ni normalno, da se bom sedaj z njo prepirala za tistih 40 centov spremembe v potnih stroških itd.«. Razumem, da se vsak lahko zmoti, a gospa ni pokazala niti malo obžalovanja, vso zadevo res počasi urejala in s svojim obnašanjem šla čez vse meje!
Okej razumem, vsak ima lahko probleme – morda doma nezalite rože, kosilo še na trgovinskih policah, kričeče in mogoče še plazeče se otroke, taščo za vratom in konstantno lačnega psa, a načeloma se DELO NOSI DOMOV, NE PA DOMA NA SLUŽBENO MESTO. Oziroma karkoli je že privedlo do tega, da sem tisti dan postala mazohistična lutka. Z ljudmi delajo tisti, ki so potrpežljivi. Ne pa tisti, ki bi radi še žrtev svoje lastne napake dali na pol. Saj nisem pričakovala, da bo šla na kolena in mi s solzami močila čevlje, ampak glede na to, da sem zaradi nje imela zagotovljeno še ekskurzijo v Šiško (čeprav mi tam res z ničemer ne bi mogli pomagati), zamujala v šolo in se 3 ure prestavljala zraven njenega okenca, bi pa lahko pokazala vsaj malenkost osnovne prijaznosti in mogoče (samo mogoče…) še kako ultra mini opravičilo. Pozor: mogoče!!
Čeprav mi bo po vsem tem večna uganka ostalo to, kako lahko čipirane kartice (ki jo je pred opravljanjem storitev potrebno položiti na aparat, da jo zazna) ta aparat ne zazna, potegne za zato tisto, ki je morda že kilometre stran… Zanimivo, ni kaj…
Čez naslednja leta sem več ali manj lepo plezala. Imela sem enoletne hobije (od igranja flavte do jahanja konjev), edino odbojka me je matrala celi 2 leti. Menda sem se iz 5. v 7. razred spremenila. Menda… Res pa je, da sem do 1. letnika postala malo bolj glasna 
Po osnovki sem se stlačila v gimnazijo. Kljub pregovarjanju pedagoginje na naši šoli, naj tja ne grem, sem se odločila za Gimnazijo Moste. In pedagoginja se zaradi tega celo ni ulegla na sredino ceste in mi poskusila to preprečiti… Spoznala sem frende, ki jih hočem imeti ob sebi še takrat, ko se bom s palico majala po pločniku in za sabo delala kilometrske zastoje. Spoznala pa sem tudi 
). V polni pripravljenosti sem v rokah držala 100 stvari, ko so nas razni promotorji vzeli na tarčo in nas z vseh strani obložili s papirji in vzorčki. In še vedno čakam… In čakam… In čakam… IN GLEJ GA NO!!
